Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Nekdanji košarkar Goran Dragić je minuli petek uradno zaključil ambasadorsko leto, v katerem je z dobrodelnimi akcijami zbral 886.000 evrov za pomoč športnikom iz socialno šibkih okolij. Večji del donacij je namenjen programu Botrstvo v športu, štafetno palico pa je predal dvakratni olimpijski prvakinji Janji Garnbret. Z novo ambasadorko smo se pogovarjali o pomenu spodbujanja mladih športnikov in o soočanju z izzivih, ki jo bodo čakali na poti dobrodelnosti.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
Neveljaven email naslov