Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Neveljaven email naslov