Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
Nekdanji košarkar Goran Dragić je minuli petek uradno zaključil ambasadorsko leto, v katerem je z dobrodelnimi akcijami zbral 886.000 evrov za pomoč športnikom iz socialno šibkih okolij. Večji del donacij je namenjen programu Botrstvo v športu, štafetno palico pa je predal dvakratni olimpijski prvakinji Janji Garnbret. Z novo ambasadorko smo se pogovarjali o pomenu spodbujanja mladih športnikov in o soočanju z izzivih, ki jo bodo čakali na poti dobrodelnosti.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
Neveljaven email naslov