Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Neveljaven email naslov