Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Med ranljivimi še zdaleč niso le tisti, ki niso imeli dobrih razmer za šolanje na daljavo, opozarjajo strokovnjaki
Nimamo zares dobrih rešitev niti za nakopičene težave, ki vztrajajo še iz prejšnjega obdobja, še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako razbremeniti dijake in strokovne delavce. In zdi se, da imamo nove ranljive skupine otrok, in sicer tistih, ki jim vključenost v šole ali vrtce veliko pomeni za njihov zdrav razvoj. In to niso nujno otroci iz nižjih socialno ekonomskih slojev. Za celoto družbo je namreč šolstvo pomemben mehanizem zmanjševanja socialnih razlik. Te so se zdaj razmahnile, ob tem pa so se dolgoletni napori za zmanjševanje socialnih razlik sesuli v letu dni. Podobno, kot so se v tem času bistveno poslabšali kazalniki telesnega zdravja. Zato nas vse, ki se ukvarjamo s psihofizičnim zdravjem skrbi, kako priti na primerljivo raven časov pred epidemijo, pravi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni od ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec. Na pomanjkanje informacijsko-komunikacijske tehnologije, povezav, prostora za učenje, prehrane, na problem nasilja, zanemarjanja in drugih stisk smo mediji vseskozi opozarjali, morda smo vsi skupaj premalo govorili o tem, da so s svojimi duševnimi stiskami, strahovi, osamljenostjo in negotovostjo ostajali prezrti celo tisti, ki imajo doma vsaj na videz dobre, če ne odlične pogoje za šolanje na daljavo, na otroke iz višjih slojev in tiste, ki so, vsaj po ocenah sodeč, učno zelo uspešni. Kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Kaj bi pomenilo vnovično zaprtje šol?
"Šolsko delo je bilo prilagojeno ravno toliko, kot so se prilagajali posamezni učitelji ali posamezna šola, da je bilo na ravni šole dorečena strategija, kako pristopiti k primanjkljajem v znanju. Težko bi govorili o nacionalni strategiji, v tem smislu ni bilo čutiti prave razbremenjenosti. Ocene v preteklem šolskem letu so ustrezno visoke, ne zdi se, da bi bil prisoten primanjkljaj v znanju, hkrati pa ta primanjkljaj čutijo dijaki in učitelji, seveda zelo različno. To, kar se vidi, je, da so se razlike med dijaki povečale, verjetno tudi med šolami, v tem smislu še malo čakamo končne ocene posledic dela na daljavo."
Natančnega podatka, koliko dijakov je obupalo in šolanja ni končalo oziroma nadaljevalo, svetovalni delavci nimajo, saj za dijake šolanje ni več obvezno. Splošna ocena je, da je več osipa in težav na manj zahtevnih programih. Praksa tudi kaže, da se v tem šolskem letu težje znajdejo otroci z učnimi težavami, z odločbami ali brez, ki na daljavo niso mogli dobiti primerljive pomoči, ki so jim jo učitelji in strokovnjaki ponujali med poukom v šoli.
Le dve leti po prvem zaprtju je šolski sistem nedvomno bolje pripravljen na prebroditev kratkotrajnega šolanja na domu, zato teden ali dva dela na daljavo ne bosta uničujoča, a tudi po vrnitvi v šole bo otroke, mladostnike in strokovne delavce čakal star problem.
"Nimamo res dobrih rešitev, kaj početi s težavami, ki vztrajajo iz prejšnjega obdobja, to je tisto, kar je najbolj skrb vzbujajoče, da stvari, ki so se nam nakopičile, nismo rešili, še vedno nimamo pravih rešitev in še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako bi razbremenili preobremenjene strokovne delavce, otroke in mladostnike, nimamo strategije, kako doseči boljše počutje in klimo v šoli, ki je sama po sebi zdravilna."
Da so številni otroci ob uvedbi šolanja na daljavo sploh lahko sodelovali pri pouku na daljavo, gre zasluga predvsem številnim donatorjem, ravnateljem, učiteljem in humanitarnim ter drugim društvom, ki so pomagala zagotoviti računalnike oziroma spletno povezavo. Med izstopajočimi je zagotovo društvo Duh časa, ki deluje v Ljubljani in Mariboru. Kljub več tisoč podarjenim računalnikom in več deset tisoč uram prostovoljnega dela po desetletju obstoja zdaj ostaja brez nujno potrebnih prostorov, v katerih bi lahko skladiščili podarjene računalnike in jih popravljali ter pripravljali, da bodo postali okno v svet tistim, ki si jih ne morejo kupiti.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Med ranljivimi še zdaleč niso le tisti, ki niso imeli dobrih razmer za šolanje na daljavo, opozarjajo strokovnjaki
Nimamo zares dobrih rešitev niti za nakopičene težave, ki vztrajajo še iz prejšnjega obdobja, še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako razbremeniti dijake in strokovne delavce. In zdi se, da imamo nove ranljive skupine otrok, in sicer tistih, ki jim vključenost v šole ali vrtce veliko pomeni za njihov zdrav razvoj. In to niso nujno otroci iz nižjih socialno ekonomskih slojev. Za celoto družbo je namreč šolstvo pomemben mehanizem zmanjševanja socialnih razlik. Te so se zdaj razmahnile, ob tem pa so se dolgoletni napori za zmanjševanje socialnih razlik sesuli v letu dni. Podobno, kot so se v tem času bistveno poslabšali kazalniki telesnega zdravja. Zato nas vse, ki se ukvarjamo s psihofizičnim zdravjem skrbi, kako priti na primerljivo raven časov pred epidemijo, pravi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni od ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec. Na pomanjkanje informacijsko-komunikacijske tehnologije, povezav, prostora za učenje, prehrane, na problem nasilja, zanemarjanja in drugih stisk smo mediji vseskozi opozarjali, morda smo vsi skupaj premalo govorili o tem, da so s svojimi duševnimi stiskami, strahovi, osamljenostjo in negotovostjo ostajali prezrti celo tisti, ki imajo doma vsaj na videz dobre, če ne odlične pogoje za šolanje na daljavo, na otroke iz višjih slojev in tiste, ki so, vsaj po ocenah sodeč, učno zelo uspešni. Kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Kaj bi pomenilo vnovično zaprtje šol?
"Šolsko delo je bilo prilagojeno ravno toliko, kot so se prilagajali posamezni učitelji ali posamezna šola, da je bilo na ravni šole dorečena strategija, kako pristopiti k primanjkljajem v znanju. Težko bi govorili o nacionalni strategiji, v tem smislu ni bilo čutiti prave razbremenjenosti. Ocene v preteklem šolskem letu so ustrezno visoke, ne zdi se, da bi bil prisoten primanjkljaj v znanju, hkrati pa ta primanjkljaj čutijo dijaki in učitelji, seveda zelo različno. To, kar se vidi, je, da so se razlike med dijaki povečale, verjetno tudi med šolami, v tem smislu še malo čakamo končne ocene posledic dela na daljavo."
Natančnega podatka, koliko dijakov je obupalo in šolanja ni končalo oziroma nadaljevalo, svetovalni delavci nimajo, saj za dijake šolanje ni več obvezno. Splošna ocena je, da je več osipa in težav na manj zahtevnih programih. Praksa tudi kaže, da se v tem šolskem letu težje znajdejo otroci z učnimi težavami, z odločbami ali brez, ki na daljavo niso mogli dobiti primerljive pomoči, ki so jim jo učitelji in strokovnjaki ponujali med poukom v šoli.
Le dve leti po prvem zaprtju je šolski sistem nedvomno bolje pripravljen na prebroditev kratkotrajnega šolanja na domu, zato teden ali dva dela na daljavo ne bosta uničujoča, a tudi po vrnitvi v šole bo otroke, mladostnike in strokovne delavce čakal star problem.
"Nimamo res dobrih rešitev, kaj početi s težavami, ki vztrajajo iz prejšnjega obdobja, to je tisto, kar je najbolj skrb vzbujajoče, da stvari, ki so se nam nakopičile, nismo rešili, še vedno nimamo pravih rešitev in še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako bi razbremenili preobremenjene strokovne delavce, otroke in mladostnike, nimamo strategije, kako doseči boljše počutje in klimo v šoli, ki je sama po sebi zdravilna."
Da so številni otroci ob uvedbi šolanja na daljavo sploh lahko sodelovali pri pouku na daljavo, gre zasluga predvsem številnim donatorjem, ravnateljem, učiteljem in humanitarnim ter drugim društvom, ki so pomagala zagotoviti računalnike oziroma spletno povezavo. Med izstopajočimi je zagotovo društvo Duh časa, ki deluje v Ljubljani in Mariboru. Kljub več tisoč podarjenim računalnikom in več deset tisoč uram prostovoljnega dela po desetletju obstoja zdaj ostaja brez nujno potrebnih prostorov, v katerih bi lahko skladiščili podarjene računalnike in jih popravljali ter pripravljali, da bodo postali okno v svet tistim, ki si jih ne morejo kupiti.
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
6-letni Leon in 18-letna Maja živita sama z očetom, saj mama ni več mogla zdržati pritiska finančnega dna. Oče je namreč po nekaj letih vodenja zelo uspešnega podjetja, ko ga je poslovni partner čez noč okradel za vse, kar je ustvaril , ostal brez vsega in na cesti.
“Tukaj imamo iz tedna v teden več ljudi, tudi več kot 80 jih pride v enem samem dnevu po paket hrane, detergentov, plenic, skratka vsega, kar nam posamezniki in podjetja podarijo. Zelo so zadovoljni in veseli in komaj čakajo, da lahko pridejo. Žal le enkrat na mesec …,” je ob koncu dneva, ko je že zmanjkalo hrane za vse, ki so prišli po pomoč, povedala Nina Balent, sodelavka ZPM Ljubljana Moste Polje. Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce pripeljala do tega, da so mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, v Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.
Zgodba sedmošolca Amadeja, srednješolca Aleša in njune mame je taka kot zgodba mnogih, ki so zaradi bolezni, ločitve in izgube službe začeli izgubljati bitko z vsakodnevnimi stroški in krediti, najetimi v srečnejših časih. Na vratih se zdaj vrstijo rubežniki, čez nekaj dni bo njihov dom že na dražbi, družina pa nima kam …
Prav vse družine, ki jih spoznavate v naših zgodbah v podporo projektu Botrstvo, spremljamo še dolgo po objavi. Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more povsem rešiti. Med njimi je zgodba sedmošolke Eme. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, jih skrbela vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.
Maša je 13-letnica, navdušena športnica. Klemen in Tilen pa sta njena bratca, 8-mesečna dvojčka, ki zaradi mnogo prezgodnjega rojstva potrebujeta ogromno dodatne nege. Oba starša sta izgubila zaposlitev, najprej zaradi tvegane nosečnosti mama, takoj po rojstvu sinov pa še oče. Družina živi v najemniškem stanovanju in ima le nizke socialne prihodke. Po plačilu nujnih stroškov, ki jim zagotavlja streho nad glavo, tako že zmanjka …
13-letni Erik in njegova 4-letna sestrica sta kljub očetovi zaposlitvi pogosto ostajala tudi brez hrane. Ko smo jih obiskali maja letos, je družina je životarila ob vse večjih dolgovih in živela v hladnem najemniškem stanovanju, v katerem je vlaga kar tekla po stenah in se zažirala v zdravje in tudi v oblačila. Zaradi tega vonja so Erika vrstniki pogosto zasmehovali in izločali iz družbe, češ da je jamski človek. Vse to je občutljivega najstnika pripeljalo do poskusa samomora in priznanja, da o končanju življenja pogosto razmišlja. Le nekaj dni po objavi zgodbe, so zaživeli povsem drugačno življenje.
Odkar se je oče Jake, Nejca in Ažbeta odselil in za seboj pustil le dolgove, se njihova mama bori, da bi fantom omogočila vsaj osnovne pogoje za normalno šolanje. Čeprav je Jaka odličnjak na zelo zahtevni gimnaziji, nima niti najnujnejših šolskih potrebščin, kaj šele računalnika, ki bi ga zelo potreboval. In čeprav je mama iskala vse načine, da bi fantom priskrbela vsaj učbenike, tega ob majhni plači ni zmogla. Zato se je odločila za korak, ki ga zdaj zelo obžaluje in zaradi katerega je svojo stisko hotela že za vselej končati.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov