Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s slaščičarjem, ki peče gurmanske burgerje
“Prvič sem v Slovenijo stopil 29. julija 2010. V Ljubljano. Močno je deževalo takrat. Sem prišel študirati ekonomijo. Zakaj Slovenija? Ker je bila od vseh jugoslovanskih dežel najboljša. In je še vedno,” pove Makedonec Tomislav Tabay, ki se je k nam preselil pred šestimi leti. Čeprav ga je v Slovenijo pripeljal sloves ljubljanske ekonomske fakultete kot najboljše na področju bivše Jugoslavije, ga je pot zanesla drugam – diplomiral je iz slaščičarstva. Danes je kuhar in lastnik manjšega lokala z ulično hrano.
Sem imel možnost, da spoznam Janeza Bratovža. To je zame en res ogromen privilegij. Če uspeš vsaj malo pogledati, kaj se dogaja v tej glavi, rečeš: “Ja, to je to! Hočem tako delati. Hočem tako napredovati.”
Pred nekaj meseci se je odločil, da je čas za poslovni izziv, in z bratovo pomočjo odprl prodajalno ulične hrane. Pri pripravi mesa prisega na sous-vide tehniko ali t.i. kuhanje v vakuumu.
Vsako jutro mi sami pečemo svoj kruh. Meso, ki ga dobivamo, je pa tukaj obdelano, in je poanta, da je čimbolj sveže, da izraža ta svoj okus. Uporabljamo samo slovensko meso, ker meni se zdi, da to najbolj omogoča, da dobivamo svežino. Ni zmrznjeno, ni uvoženo.
Poslovna klima v Sloveniji mu ustreza, okrca zgolj privatni sektor, ki ga je treba menda večkrat pocukati za rokav, sploh če gre za sodelovanje z manjšim poslovnežem, kakršen je sam: “Imam občutek, da moraš večkrat poklicati, da malo slišijo ali pa ne pozabijo nate. Tudi če se gre za to, da se jim da denar.
“Ni ogromna, ampak je lepa,” o starem delu operne hiše pove Makedonec, ki se navdušuje nad teraco tehniko in slovensko arhitekturno zgodbo.
V istem trenutku, ko se je razvijala na Dunaju Golden opera house, se je 300 km na jugu prav tako gradila ena majhna opera. Že takrat je slovenski narod imel željo, da je v istem koraku s svetom, da ne zaostane. To me zelo veseli. Zato sem jaz močno navdušen nad Slovenijo.
Ko pogovor nanese na domovino, Makedonec potrdi, da ekonomska in politična situacija v njegovi domovini stagnira, posledica pa je izseljevanje mlajših in starejših generacij.
Si predstavljate, da ljudje, ki imajo 50, 55 let, da se izselijo? Na polovici svojega življenja oni spakirajo in ne da bi dvakrat pomislili, oni grejo. Ne govorimo, da bi prišli v Slovenijo. V Kanado. Tako daleč so se odselili. To pa že nekaj pokaže.
Čeprav je do tega trenutka Tomislava v življenju sledil svojemu delu in uspehu, pravi, da dlje kot do Slovenije ne bi šel. Bližina družine in prijateljev, ki živijo v Makedoniji, mu veliko pomeni. Tu mu je všeč in tu bo ostal. Tudi zato, ker je Slovenijo vzel za svojo, z zaskrbljenostjo pove …
Kakšna bo prihodnost v tej državi, če je pol prebivalcev zapohanih? Iskreno, tukaj ni slabo življenje, ravno nasprotno. Preveč je možnosti. Ravno to omogoča, da se to dogaja.
Da Makedončeva opažanja niso iz trte zvita, potrjuje raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je glede dnevne uporabe marihuane v Sloveniji ugotovila, da je v letu 2012 več kot 20-krat na mesec marihuano uporabilo kar okoli 6.350 državljanov.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor s slaščičarjem, ki peče gurmanske burgerje
“Prvič sem v Slovenijo stopil 29. julija 2010. V Ljubljano. Močno je deževalo takrat. Sem prišel študirati ekonomijo. Zakaj Slovenija? Ker je bila od vseh jugoslovanskih dežel najboljša. In je še vedno,” pove Makedonec Tomislav Tabay, ki se je k nam preselil pred šestimi leti. Čeprav ga je v Slovenijo pripeljal sloves ljubljanske ekonomske fakultete kot najboljše na področju bivše Jugoslavije, ga je pot zanesla drugam – diplomiral je iz slaščičarstva. Danes je kuhar in lastnik manjšega lokala z ulično hrano.
Sem imel možnost, da spoznam Janeza Bratovža. To je zame en res ogromen privilegij. Če uspeš vsaj malo pogledati, kaj se dogaja v tej glavi, rečeš: “Ja, to je to! Hočem tako delati. Hočem tako napredovati.”
Pred nekaj meseci se je odločil, da je čas za poslovni izziv, in z bratovo pomočjo odprl prodajalno ulične hrane. Pri pripravi mesa prisega na sous-vide tehniko ali t.i. kuhanje v vakuumu.
Vsako jutro mi sami pečemo svoj kruh. Meso, ki ga dobivamo, je pa tukaj obdelano, in je poanta, da je čimbolj sveže, da izraža ta svoj okus. Uporabljamo samo slovensko meso, ker meni se zdi, da to najbolj omogoča, da dobivamo svežino. Ni zmrznjeno, ni uvoženo.
Poslovna klima v Sloveniji mu ustreza, okrca zgolj privatni sektor, ki ga je treba menda večkrat pocukati za rokav, sploh če gre za sodelovanje z manjšim poslovnežem, kakršen je sam: “Imam občutek, da moraš večkrat poklicati, da malo slišijo ali pa ne pozabijo nate. Tudi če se gre za to, da se jim da denar.
“Ni ogromna, ampak je lepa,” o starem delu operne hiše pove Makedonec, ki se navdušuje nad teraco tehniko in slovensko arhitekturno zgodbo.
V istem trenutku, ko se je razvijala na Dunaju Golden opera house, se je 300 km na jugu prav tako gradila ena majhna opera. Že takrat je slovenski narod imel željo, da je v istem koraku s svetom, da ne zaostane. To me zelo veseli. Zato sem jaz močno navdušen nad Slovenijo.
Ko pogovor nanese na domovino, Makedonec potrdi, da ekonomska in politična situacija v njegovi domovini stagnira, posledica pa je izseljevanje mlajših in starejših generacij.
Si predstavljate, da ljudje, ki imajo 50, 55 let, da se izselijo? Na polovici svojega življenja oni spakirajo in ne da bi dvakrat pomislili, oni grejo. Ne govorimo, da bi prišli v Slovenijo. V Kanado. Tako daleč so se odselili. To pa že nekaj pokaže.
Čeprav je do tega trenutka Tomislava v življenju sledil svojemu delu in uspehu, pravi, da dlje kot do Slovenije ne bi šel. Bližina družine in prijateljev, ki živijo v Makedoniji, mu veliko pomeni. Tu mu je všeč in tu bo ostal. Tudi zato, ker je Slovenijo vzel za svojo, z zaskrbljenostjo pove …
Kakšna bo prihodnost v tej državi, če je pol prebivalcev zapohanih? Iskreno, tukaj ni slabo življenje, ravno nasprotno. Preveč je možnosti. Ravno to omogoča, da se to dogaja.
Da Makedončeva opažanja niso iz trte zvita, potrjuje raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je glede dnevne uporabe marihuane v Sloveniji ugotovila, da je v letu 2012 več kot 20-krat na mesec marihuano uporabilo kar okoli 6.350 državljanov.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
Neveljaven email naslov