Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržiča oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica – Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Da bi se naučila drugega jezika, spoznala drugo kulturo in ljudi, so jo starši vpisali v slovenski vrtec v Romjanu. Zaradi nepoznavanja jezika je bilo težko, a s pomočjo vzgojiteljic, je šlo. Zato je šolanje nadaljevala na slovenskih šolah, pred dobrim letom pa je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane. Kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela – postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje in želi pomagati drugim.
“Poleg tega, da bi bila zdravnica, bi sodelovala tudi v politiki. Ampak politika v Italiji je tako … Pač moraš biti v eni stranki, da lahko pristopiš zraven. Meni se to ne zdi smiselno. Ker če si v redu oseba in misliš s svojo glavo … Misliti moraš s svojo glavo in ne s tisto od stranke. Ne vem, čutim neko obveznost do svoje države, Italije, da nekaj spremenim. Ker če ne, bodoče generacije ne bodo imele ne tega, kar imam jaz, imele bodo manj.”
V življenju Lucia ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola najprej tri mesece v Mostarju, nato v Ljubljani. Da bi bilo bolj pestro, bolj zanimivo, pravi. In ni se pustila prepričati o nasprotnem, čeprav so ji drugi selitev odsvetovali in ji rekli, da temu izzivu ne bo kos.
“Jaz pa sem rekla: Zmogla bom! Vem kaj hočem! Zdelo se mi je smiselno in sem tudi opravila letnik z dobrim uspehom.”
Tudi pri izbiri maturitetnih predmetov je Lucija, Lučka ali Lu, kot Italijanko tudi kličejo v Sloveniji, izbrala težjo pot. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala teste iz matematike, zgodovine, biologije, italijanščine kot prvega tujega jezika in slovenščine kot maternega jezika. Čeprav se punca, ki rada jadra in poje, takšnih izzivov ne ustraši, pa priznava, da je bilo na začetku težko, ker nikogar ni poznala. V Mostarju je bil dijaški dom manjši, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer med tednom domuje 500 dijakov, pa je drugače, ne pozna niti vseh dijakov iz istega hodnika.
“V dijaškem domu nimam toliko prijateljev. (…) Ne vem, zakaj, ampak ne zanima jih, da prihajam iz druge države in zakaj. Po prvem občutku ste Slovenci malo zaprti. Ne spustite zraven nekoga, ki pride iz tujine. Potrebujete čas, da spoznate osebo, da razumete, kdo je in kaj hoče. Na začetku je bilo tudi v mojem razredu nekoliko težko. So me sprejeli, ampak ni bilo tako lahko.”
Težje je bilo tudi zato, ker je Lucia v 3. letnik prišla sredi šolskega leta, zdaj pa se že počuti sprejeto. Ob prihodu je opazila tudi nekaj drugih razlik med Slovenci in Italijani:
“V Italiji sem bila navajena na mediteransko hrano, v dijaškem domu pa je dvakrat na dan meso. To je preveč. Potem so razlike v načinu življenja oz. delovnem dnevu: v Italiji se začne ob 8h in pol, 9h, tu ob 8. uri že vsi delajo. Trgovine so tu odprte ves dan, v Italiji so med 13. in 15. uro zaprte zaradi kosila. Večerja je tukaj res zgodaj, v Italiji pa je ob 8h, 9h zvečer, tudi pozneje.”
Lucia, ki je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, je odraščala blizu italijansko-slovenske meje v Evropski uniji, zato ni čudno, da ne razume miselnosti ljudi, ki še vedno vztrajajo na razlikah in mejah. Pravi, da veliko Italijanov v Gorici ne gre na drugo stran meje v Slovenijo, čeprav je od druge svetovne vojne minilo 70 let. Nekaj teh “medsosedskih trenj” je doživela tudi sama. Na slovenskem liceju je imela, skupaj s še dvema sošolcema, ki sta bila tako kot ona “samo Italijana”, težave s slovenščino. Imeli so popravne izpite pri tem predmetu, ker jih profesorica ni marala. Ko so jo zamenjali, so opravili tudi izpit. Lucija prav tako ne razume zamejskih Slovencev oz. svojih vrstnikov s slovenskimi koreninami, ki ne bi nikoli izbrali take poti, kot jo je ona – torej šolanja in študija v Sloveniji. Meje so po njenem mnenju pač nesmiselne, na mladih pa je, da jih končno odpravijo.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržiča oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica – Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Da bi se naučila drugega jezika, spoznala drugo kulturo in ljudi, so jo starši vpisali v slovenski vrtec v Romjanu. Zaradi nepoznavanja jezika je bilo težko, a s pomočjo vzgojiteljic, je šlo. Zato je šolanje nadaljevala na slovenskih šolah, pred dobrim letom pa je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane. Kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela – postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje in želi pomagati drugim.
“Poleg tega, da bi bila zdravnica, bi sodelovala tudi v politiki. Ampak politika v Italiji je tako … Pač moraš biti v eni stranki, da lahko pristopiš zraven. Meni se to ne zdi smiselno. Ker če si v redu oseba in misliš s svojo glavo … Misliti moraš s svojo glavo in ne s tisto od stranke. Ne vem, čutim neko obveznost do svoje države, Italije, da nekaj spremenim. Ker če ne, bodoče generacije ne bodo imele ne tega, kar imam jaz, imele bodo manj.”
V življenju Lucia ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola najprej tri mesece v Mostarju, nato v Ljubljani. Da bi bilo bolj pestro, bolj zanimivo, pravi. In ni se pustila prepričati o nasprotnem, čeprav so ji drugi selitev odsvetovali in ji rekli, da temu izzivu ne bo kos.
“Jaz pa sem rekla: Zmogla bom! Vem kaj hočem! Zdelo se mi je smiselno in sem tudi opravila letnik z dobrim uspehom.”
Tudi pri izbiri maturitetnih predmetov je Lucija, Lučka ali Lu, kot Italijanko tudi kličejo v Sloveniji, izbrala težjo pot. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala teste iz matematike, zgodovine, biologije, italijanščine kot prvega tujega jezika in slovenščine kot maternega jezika. Čeprav se punca, ki rada jadra in poje, takšnih izzivov ne ustraši, pa priznava, da je bilo na začetku težko, ker nikogar ni poznala. V Mostarju je bil dijaški dom manjši, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer med tednom domuje 500 dijakov, pa je drugače, ne pozna niti vseh dijakov iz istega hodnika.
“V dijaškem domu nimam toliko prijateljev. (…) Ne vem, zakaj, ampak ne zanima jih, da prihajam iz druge države in zakaj. Po prvem občutku ste Slovenci malo zaprti. Ne spustite zraven nekoga, ki pride iz tujine. Potrebujete čas, da spoznate osebo, da razumete, kdo je in kaj hoče. Na začetku je bilo tudi v mojem razredu nekoliko težko. So me sprejeli, ampak ni bilo tako lahko.”
Težje je bilo tudi zato, ker je Lucia v 3. letnik prišla sredi šolskega leta, zdaj pa se že počuti sprejeto. Ob prihodu je opazila tudi nekaj drugih razlik med Slovenci in Italijani:
“V Italiji sem bila navajena na mediteransko hrano, v dijaškem domu pa je dvakrat na dan meso. To je preveč. Potem so razlike v načinu življenja oz. delovnem dnevu: v Italiji se začne ob 8h in pol, 9h, tu ob 8. uri že vsi delajo. Trgovine so tu odprte ves dan, v Italiji so med 13. in 15. uro zaprte zaradi kosila. Večerja je tukaj res zgodaj, v Italiji pa je ob 8h, 9h zvečer, tudi pozneje.”
Lucia, ki je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, je odraščala blizu italijansko-slovenske meje v Evropski uniji, zato ni čudno, da ne razume miselnosti ljudi, ki še vedno vztrajajo na razlikah in mejah. Pravi, da veliko Italijanov v Gorici ne gre na drugo stran meje v Slovenijo, čeprav je od druge svetovne vojne minilo 70 let. Nekaj teh “medsosedskih trenj” je doživela tudi sama. Na slovenskem liceju je imela, skupaj s še dvema sošolcema, ki sta bila tako kot ona “samo Italijana”, težave s slovenščino. Imeli so popravne izpite pri tem predmetu, ker jih profesorica ni marala. Ko so jo zamenjali, so opravili tudi izpit. Lucija prav tako ne razume zamejskih Slovencev oz. svojih vrstnikov s slovenskimi koreninami, ki ne bi nikoli izbrali take poti, kot jo je ona – torej šolanja in študija v Sloveniji. Meje so po njenem mnenju pač nesmiselne, na mladih pa je, da jih končno odpravijo.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov