Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?
Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.
Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.
Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.
V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.
Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več.
Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled.
Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo.
Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.
»Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.
Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.
Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!
Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!
Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.
Neveljaven email naslov