Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
27-letni James Cosier iz Avstralije sicer ne pozna izvora svojega priimka, ima pa slovenske korenine in tudi slovensko državljanstvo. Njegova mati se je namreč rodila v Sloveniji, a že kot dojenček odšla v Avstralijo. James se je slovenščino naučil šele v Sloveniji, kamor je prvič za dalj časa prišel leta 2007. Nato je potoval, študiral, hodil na študijske izmenjave v različna evropska mesta, od leta 2013 pa je njegov dom Ljubljana. Še vedno se zelo dobro spominja noči, ko je kot 18-letnik prišel v Slovenijo; ko je po dolgem potovanju utrujen priletel na brniško letališče in ga je tam čakal mali bratranec. Ura je bila polnoč, dolgo ni spal in vožnja do Ljubljane je bila prav posebna:
“Šla sva po stari cesti, čez gozd in to mi je bilo tako čudno: kje zaboga sem?! Priletel sem v glavno mesto, pa gremo čez nek čuden gozd, pa še polna luna je … Potem sva prišla do Ljubljane. On živi na obrobju mesta, kjer so socialistični bloki, pa sem si spet mislil, da se nisem mogel znajti na bolj čudnem kraju. V glavi mi je bilo: ojoj, kaj je to?! Drugi dan smo šli v mesto in sem videl, da sta dve Ljubljani: socialistični bloki na obrobju in staro mesto.”
Takrat je James prišel za eno leto. Po srednji šoli si je vzel leto odmora, t. i. gap year. Ni se želel takoj vpisati na univerzo, želel je malo svobode in raziskati državo, iz katere je njegova mati. James tega predaha nikakor ne razume tako kot večina Slovencev: da je to izgubljeno leto, po njegovem je izstop iz institucionalnega izobraževanja za eno leto koristen. V Sloveniji opaža, da se vsi vpišejo na fakulteto in tudi na drugo stopnjo bolonjskega študija, ker je tu to pač navada. Sam je bil, ko se je pri 25. letih vpisal na magistrski študij goegrafije,najstarejši, “tisti, ta čuden”. V Avstraliji ni tako. Ena izmed razlik med visokošolskim izobraževanjem v Avstraliji in v Sloveniji je namreč ta, da je študentska populacija “tam dol” bolj raznolika – na fakultetah niso le Avstralci, temveč je veliko mednarodnih študentov, na fakultete pa se vpišejo tudi starejši ljudje. Glavna razlika je seveda ta, da je študij v Avstraliji zelo drag, tu pa je po Jamesovih besedah zelo fino biti študent. Naslednja razlika je vzdušje, v Sloveniji je težava že vikanje.
“Ko sem začel hoditi na faks, nisem imel v glavi vikanja in tikanja. Slovenščino sem se naučil na ulici. Fora je bila, da sem vedno tikal tudi profesorje, ampak tukaj so itak vsi navdušeni, če poskusim govoriti slovensko, tako da ni problemov. Dol je tudi bolj sproščen odnos s profesorji, na bolj osebni ravni, da ne rabiš vedno vikati … Tukaj pa so vsi zelo pozorni, da bodo korektni, pa ta bonton … Ampak se mi zdi, da vsi malo bolj sproščeni, ko sem jaz zraven.”
Je torej magistrski študent geografije, zraven pa še pisatelj – o Sloveniji piše za vodiče po mestih In your pocket in je eden od avtorjev vodiča The Slovenia Book. Kaj bi torej priporočal popotnikom, turistom v Sloveniji? James Cosier preseneti (ali pa tudi ne) z odgovorom:
“Zdi se mi, da ima vsak kraj v Sloveniji nekaj zanimivosti, neke zgodbe. Mogoče je sicer, da niso to prave destinacije, kjer bi bil ves vikend. Velikokrat grem stran od avtoceste … Tako vidiš na primer Štanjel, pa greš malo naprej, pa imaš sotesko Pekel, Rakov Škocjan … Vse to je tam ob cesti, so tako zanimivi kraji! Splača se vzeti čas in raziskovati vse te kraje, ki jih imamo v Sloveniji.”
Priznava, da je v Sloveniji zelo težko, če nimaš avtomobila. Zato bi spodbujal javni prevoz in mobilnost. Sam se po Ljubljani prevaža s kolesom. Še vedno ga nekoliko vznejevoljijo vozniki avtomobilov, ki kolesarjev v prometu ne upoštevajo dovolj. V Avtraliji je čelada obvezna, tu pa se James pelje brez nje.
“Zdaj sem že pravi Slovenec, pravi lokalec, ko se peljem na kolesu brez čelade. Smešno mi je tudi to: mislim, da morajo imeti otroci po zakonu čelado, a njihovi starši je nimajo. Ne razumem, kako jim ne kapne, da bi s tem tudi otrokom pokazali, da je dobra stvar, da nosiš čelado?!”
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
27-letni James Cosier iz Avstralije sicer ne pozna izvora svojega priimka, ima pa slovenske korenine in tudi slovensko državljanstvo. Njegova mati se je namreč rodila v Sloveniji, a že kot dojenček odšla v Avstralijo. James se je slovenščino naučil šele v Sloveniji, kamor je prvič za dalj časa prišel leta 2007. Nato je potoval, študiral, hodil na študijske izmenjave v različna evropska mesta, od leta 2013 pa je njegov dom Ljubljana. Še vedno se zelo dobro spominja noči, ko je kot 18-letnik prišel v Slovenijo; ko je po dolgem potovanju utrujen priletel na brniško letališče in ga je tam čakal mali bratranec. Ura je bila polnoč, dolgo ni spal in vožnja do Ljubljane je bila prav posebna:
“Šla sva po stari cesti, čez gozd in to mi je bilo tako čudno: kje zaboga sem?! Priletel sem v glavno mesto, pa gremo čez nek čuden gozd, pa še polna luna je … Potem sva prišla do Ljubljane. On živi na obrobju mesta, kjer so socialistični bloki, pa sem si spet mislil, da se nisem mogel znajti na bolj čudnem kraju. V glavi mi je bilo: ojoj, kaj je to?! Drugi dan smo šli v mesto in sem videl, da sta dve Ljubljani: socialistični bloki na obrobju in staro mesto.”
Takrat je James prišel za eno leto. Po srednji šoli si je vzel leto odmora, t. i. gap year. Ni se želel takoj vpisati na univerzo, želel je malo svobode in raziskati državo, iz katere je njegova mati. James tega predaha nikakor ne razume tako kot večina Slovencev: da je to izgubljeno leto, po njegovem je izstop iz institucionalnega izobraževanja za eno leto koristen. V Sloveniji opaža, da se vsi vpišejo na fakulteto in tudi na drugo stopnjo bolonjskega študija, ker je tu to pač navada. Sam je bil, ko se je pri 25. letih vpisal na magistrski študij goegrafije,najstarejši, “tisti, ta čuden”. V Avstraliji ni tako. Ena izmed razlik med visokošolskim izobraževanjem v Avstraliji in v Sloveniji je namreč ta, da je študentska populacija “tam dol” bolj raznolika – na fakultetah niso le Avstralci, temveč je veliko mednarodnih študentov, na fakultete pa se vpišejo tudi starejši ljudje. Glavna razlika je seveda ta, da je študij v Avstraliji zelo drag, tu pa je po Jamesovih besedah zelo fino biti študent. Naslednja razlika je vzdušje, v Sloveniji je težava že vikanje.
“Ko sem začel hoditi na faks, nisem imel v glavi vikanja in tikanja. Slovenščino sem se naučil na ulici. Fora je bila, da sem vedno tikal tudi profesorje, ampak tukaj so itak vsi navdušeni, če poskusim govoriti slovensko, tako da ni problemov. Dol je tudi bolj sproščen odnos s profesorji, na bolj osebni ravni, da ne rabiš vedno vikati … Tukaj pa so vsi zelo pozorni, da bodo korektni, pa ta bonton … Ampak se mi zdi, da vsi malo bolj sproščeni, ko sem jaz zraven.”
Je torej magistrski študent geografije, zraven pa še pisatelj – o Sloveniji piše za vodiče po mestih In your pocket in je eden od avtorjev vodiča The Slovenia Book. Kaj bi torej priporočal popotnikom, turistom v Sloveniji? James Cosier preseneti (ali pa tudi ne) z odgovorom:
“Zdi se mi, da ima vsak kraj v Sloveniji nekaj zanimivosti, neke zgodbe. Mogoče je sicer, da niso to prave destinacije, kjer bi bil ves vikend. Velikokrat grem stran od avtoceste … Tako vidiš na primer Štanjel, pa greš malo naprej, pa imaš sotesko Pekel, Rakov Škocjan … Vse to je tam ob cesti, so tako zanimivi kraji! Splača se vzeti čas in raziskovati vse te kraje, ki jih imamo v Sloveniji.”
Priznava, da je v Sloveniji zelo težko, če nimaš avtomobila. Zato bi spodbujal javni prevoz in mobilnost. Sam se po Ljubljani prevaža s kolesom. Še vedno ga nekoliko vznejevoljijo vozniki avtomobilov, ki kolesarjev v prometu ne upoštevajo dovolj. V Avtraliji je čelada obvezna, tu pa se James pelje brez nje.
“Zdaj sem že pravi Slovenec, pravi lokalec, ko se peljem na kolesu brez čelade. Smešno mi je tudi to: mislim, da morajo imeti otroci po zakonu čelado, a njihovi starši je nimajo. Ne razumem, kako jim ne kapne, da bi s tem tudi otrokom pokazali, da je dobra stvar, da nosiš čelado?!”
V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.
Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.
Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.
V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.
Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!
Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.
Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.
Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.
Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!
Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.
Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.
V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.
Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.
Neveljaven email naslov