Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na dan ameriških predsedniških volitev je bil gost oddaje Drugi pogled Američan. Filozof, učitelj in pisatelj Yuri Barron (ime je sicer rusko) se je rodil na Aljaski, odraščal v Seattlu, veliko je potoval po svetu, se za nekaj časa ustalil na Cipru, v Libanonu in še kje, zadnjih devet let in pol pa živi v Sloveniji. Bolj po naključju, čeprav ga s Slovenijo vežejo sorodstvene vezi – njegov dedek je bil s Prekmurja. Kar je prav tako izvedel po naključju, leta 2002, ko je materi povedal za svoj načrt, da potuje iz Milana do Aten po kopnem čez Balkan:
“Takoj mi je odpisala mail, čeprav mi ponavadi ne: »Tvoj dedek je bil iz Jugoslavije, ko prideš v Slovenijo, pokliči to številko.« Takrat sem bil star 21 let in vse življenje sem mislil, da je bil moj dedek Nemec. V bistvu pa je bil rojen v Prekmurju in se je leta 1936 pri 16-ih preselil v Nemčijo in tam živel 20 let, tudi moja teta in stric sta se tam rodila. Bil sem jezen, saj sem vse življenje mislil, da je v meni četrtina Nemca, pa sploh ni. Takrat sem torej prišel v Ljubljano, poklical številko in so mi rekli, naj grem na vlak za Mursko Soboto. Pojma nisem imel, kje je to! Srečali smo se in najprej so mi izrekli dobrodošlico, takoj zatem pa me vprašali, zakaj moj dedek ni z njimi govoril 26 let … Izkazalo se je, da jim je vedno pisala moja babica, ki je bila Rusinja in je umrla leta 76. Po njeni smrti z njimi ni več govoril.”
Leta 2007 je prišel nazaj v Slovenijo in ostal. Čeprav pravi, da je njegov dom tam, kjer tisto noč spi, pa se v Ljubljani še vedno kdaj počuti kot turist. Mogoče tudi zaradi tega, ker ne zna govoriti slovensko. Enostavno se mu tega ni bilo treba naučiti, pravi, ker v Sloveniji vsi govorijo angleško. Prav tako ni nameraval ostati tako dolgo, zdaj pa je že jasno, da ga bo pisanje turističnih vodičev In your pocket kmalu odpeljalo v Avstralijo in nazaj v Libanon, državo, ki mu je zelo pri srcu.
“V Sloveniji vse funkcionira, lahko najameš avto, se odpelješ kamorkoli. To ceniš potem, ko nekaj mesecev preživiš v Bejrutu. Tam je absolutni kaos. Internet in telefoni ne delajo dobro, elektrike neprestano zmanjkuje, ne moreš piti vode iz pipe, promet je nor, odvoz smeti ne deluje. Nič ne funkcionira in vse je drago. Slovenija pa je čisto nasprotje. Rad in nerad ju imam zaradi podobnih razlogov. V Bejrutu ne bi nikoli živel vseh 12 mesecev v letu, je enostavno preveč naporno, super je iti tja za mesec ali dva. Tukaj v Sloveniji pa tudi ne bi živel vse leto, ker je tako mirno in tiho, po 12 mesecih postane počasno, dolgočasno, videvaš iste ljudi, ob nedeljah je Ljubljana še vedno mesto duhov.”
Yuri Barron prav tako ne razmišlja o tem, da bi se vrnil v Združene države Amerike:
“Če sem odkrit, ne bi nikoli več živel v ZDA, saj sem videl, kakšne so stvari drugje. Kot prvo je bolj zanimivo živeti v tujini, boljša je tudi kakovost življenja. ZDA so dobre, če si oseba, ki ji gre le za delo, delo, delo, tekmovanje, tekmovanje, tekmovanje in povzpenjanje, povzpenjanje, povzpenjanje. Če nisi tak, ni najbolj prijazno okolje, predvsem v mestih ne, kjer življenjski stroški v zadnjih letih rastejo. Zato se vračam le na vsaka tri leta.”
Kljub temu budno spremlja volilno kampanjo. Vsak dan je zjutraj preverjal BBC ali New York Times, da je videl, katero neumnost je izustil Trump.
“Gre za najboljšo kampanjo, kar zadeva zabavo – ni še bilo kampanje, kjer bi jo vsi spremljali vse leto. Kako je prišlo do tega? Kratek odgovor bi bil, da gre za konec tri- ali štiridesetletja dolgega obdobja tega, kako deluje naš volilni sistem, kako mediji ne funkcionirajo več tako, kot bi morali, vzpona desničarskih medijev, do komentarjev na Facebooku. Ko jih bereš, imaš občutek, da so ljudem sprali možgane – na obeh straneh.”
Prošnje za volitve po pošti sicer ni odposlal, razlog pa je ta, da je v njegovi zvezni državi Washington izid že v naprej jasen – vedno zmaga demokratski predsedniški kandidat. Ameriški predsedniški in tudi volilni sistem nasploh sta po mnenju filozofa, pisatelja in učitelja zelo zapletena in zastarela.
“Naš sistem je nastal na podlagi tega, kakšne so bile ZDA leta 1776 ali 1783. Tako deluje ves predsedniški elektorski volilni sistem, v moji zvezni državi na primer vedno zmaga demokrat, pomembnih je le nekaj držav: Ohio, Florida, Pennsylvania in še kakšna država, kjer volijo enkrat republikanca drugič demokrata. Ta sistem je malo čuden: leta 2000, tudi če odmislimo, kaj se je dogajalo na Floridi, je Gore dobil večje število vseh glasov, pa ni postal predsednik. Potem je tu naš dvodomni parlament: v zgornjem domu, senatu, ima Kalifornija z več kot 30 milijoni prebivalcev dva senatorja, prav tako Aljaska, kjer živi le pol milijona ljudi. To je čudno! Mogoče je bilo smiselno, ko smo imeli 13 kolonij, ne pa zdaj, ko imajo ZDA 320 milijonov prebivalcev.”
Za Yurija Barrona bo noč z 8. na 9. november dolga. Iz Slovenije bo namreč spremljal, kdo bo postal 45. predsednik Združenih držav Amerike.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Na dan ameriških predsedniških volitev je bil gost oddaje Drugi pogled Američan. Filozof, učitelj in pisatelj Yuri Barron (ime je sicer rusko) se je rodil na Aljaski, odraščal v Seattlu, veliko je potoval po svetu, se za nekaj časa ustalil na Cipru, v Libanonu in še kje, zadnjih devet let in pol pa živi v Sloveniji. Bolj po naključju, čeprav ga s Slovenijo vežejo sorodstvene vezi – njegov dedek je bil s Prekmurja. Kar je prav tako izvedel po naključju, leta 2002, ko je materi povedal za svoj načrt, da potuje iz Milana do Aten po kopnem čez Balkan:
“Takoj mi je odpisala mail, čeprav mi ponavadi ne: »Tvoj dedek je bil iz Jugoslavije, ko prideš v Slovenijo, pokliči to številko.« Takrat sem bil star 21 let in vse življenje sem mislil, da je bil moj dedek Nemec. V bistvu pa je bil rojen v Prekmurju in se je leta 1936 pri 16-ih preselil v Nemčijo in tam živel 20 let, tudi moja teta in stric sta se tam rodila. Bil sem jezen, saj sem vse življenje mislil, da je v meni četrtina Nemca, pa sploh ni. Takrat sem torej prišel v Ljubljano, poklical številko in so mi rekli, naj grem na vlak za Mursko Soboto. Pojma nisem imel, kje je to! Srečali smo se in najprej so mi izrekli dobrodošlico, takoj zatem pa me vprašali, zakaj moj dedek ni z njimi govoril 26 let … Izkazalo se je, da jim je vedno pisala moja babica, ki je bila Rusinja in je umrla leta 76. Po njeni smrti z njimi ni več govoril.”
Leta 2007 je prišel nazaj v Slovenijo in ostal. Čeprav pravi, da je njegov dom tam, kjer tisto noč spi, pa se v Ljubljani še vedno kdaj počuti kot turist. Mogoče tudi zaradi tega, ker ne zna govoriti slovensko. Enostavno se mu tega ni bilo treba naučiti, pravi, ker v Sloveniji vsi govorijo angleško. Prav tako ni nameraval ostati tako dolgo, zdaj pa je že jasno, da ga bo pisanje turističnih vodičev In your pocket kmalu odpeljalo v Avstralijo in nazaj v Libanon, državo, ki mu je zelo pri srcu.
“V Sloveniji vse funkcionira, lahko najameš avto, se odpelješ kamorkoli. To ceniš potem, ko nekaj mesecev preživiš v Bejrutu. Tam je absolutni kaos. Internet in telefoni ne delajo dobro, elektrike neprestano zmanjkuje, ne moreš piti vode iz pipe, promet je nor, odvoz smeti ne deluje. Nič ne funkcionira in vse je drago. Slovenija pa je čisto nasprotje. Rad in nerad ju imam zaradi podobnih razlogov. V Bejrutu ne bi nikoli živel vseh 12 mesecev v letu, je enostavno preveč naporno, super je iti tja za mesec ali dva. Tukaj v Sloveniji pa tudi ne bi živel vse leto, ker je tako mirno in tiho, po 12 mesecih postane počasno, dolgočasno, videvaš iste ljudi, ob nedeljah je Ljubljana še vedno mesto duhov.”
Yuri Barron prav tako ne razmišlja o tem, da bi se vrnil v Združene države Amerike:
“Če sem odkrit, ne bi nikoli več živel v ZDA, saj sem videl, kakšne so stvari drugje. Kot prvo je bolj zanimivo živeti v tujini, boljša je tudi kakovost življenja. ZDA so dobre, če si oseba, ki ji gre le za delo, delo, delo, tekmovanje, tekmovanje, tekmovanje in povzpenjanje, povzpenjanje, povzpenjanje. Če nisi tak, ni najbolj prijazno okolje, predvsem v mestih ne, kjer življenjski stroški v zadnjih letih rastejo. Zato se vračam le na vsaka tri leta.”
Kljub temu budno spremlja volilno kampanjo. Vsak dan je zjutraj preverjal BBC ali New York Times, da je videl, katero neumnost je izustil Trump.
“Gre za najboljšo kampanjo, kar zadeva zabavo – ni še bilo kampanje, kjer bi jo vsi spremljali vse leto. Kako je prišlo do tega? Kratek odgovor bi bil, da gre za konec tri- ali štiridesetletja dolgega obdobja tega, kako deluje naš volilni sistem, kako mediji ne funkcionirajo več tako, kot bi morali, vzpona desničarskih medijev, do komentarjev na Facebooku. Ko jih bereš, imaš občutek, da so ljudem sprali možgane – na obeh straneh.”
Prošnje za volitve po pošti sicer ni odposlal, razlog pa je ta, da je v njegovi zvezni državi Washington izid že v naprej jasen – vedno zmaga demokratski predsedniški kandidat. Ameriški predsedniški in tudi volilni sistem nasploh sta po mnenju filozofa, pisatelja in učitelja zelo zapletena in zastarela.
“Naš sistem je nastal na podlagi tega, kakšne so bile ZDA leta 1776 ali 1783. Tako deluje ves predsedniški elektorski volilni sistem, v moji zvezni državi na primer vedno zmaga demokrat, pomembnih je le nekaj držav: Ohio, Florida, Pennsylvania in še kakšna država, kjer volijo enkrat republikanca drugič demokrata. Ta sistem je malo čuden: leta 2000, tudi če odmislimo, kaj se je dogajalo na Floridi, je Gore dobil večje število vseh glasov, pa ni postal predsednik. Potem je tu naš dvodomni parlament: v zgornjem domu, senatu, ima Kalifornija z več kot 30 milijoni prebivalcev dva senatorja, prav tako Aljaska, kjer živi le pol milijona ljudi. To je čudno! Mogoče je bilo smiselno, ko smo imeli 13 kolonij, ne pa zdaj, ko imajo ZDA 320 milijonov prebivalcev.”
Za Yurija Barrona bo noč z 8. na 9. november dolga. Iz Slovenije bo namreč spremljal, kdo bo postal 45. predsednik Združenih držav Amerike.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
V naši torkovi jutranji rubriki Drugi pogled smo že gostili pripadnike številnih narodov, ki so svoj dom našli v Sloveniji. Tokrat pa bo prvič Slovencem ogledalo nastavil Tunizijec. Tunizija sicer ni daleč in pri nas živi okoli 80 Tunizijcev, eden od njih je Mohamed Ali Oueslati. Dalí, v kar so njegovi imeni združili prijatelji, je bil rojen v majhnem tunizijskem kraju na meji z Alžirijo, nato pa je živel v Tunisu. Ta ima 2 milijona prebivalcev in tam je vedno gneča, tudi ponoči, zato Dalí zdaj zelo ceni mir v Ljubljani. Svoj pogled na Slovenijo in Slovence je razkril Andreji Čokl.
Prihaja iz Mantove, mesta na severu Italije, ki sodi pod deželo Lombardijo. Silvia Vivani je to eno najživahnejših mest naše sosednje države pred nekaj leti zamenjala za slovensko prestolnico. Mlada igralka pravi, da se zdaj tu počuti že povsem domače – vseeno pa vedno kak prost vikend z veseljem izkoristi za obisk domačih. O italijanski kulinariki, pitju kave, igralstvu in slovenskem jeziku se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ena od turističnih točk, ki je primerna za tiste, ki si želijo večnega poletja ali vsaj pomladi, so tudi Zelenortski otoki. Če morda ne veste – 10 otokov, ki jih poznamo tudi pod imenom Kapverdski, leži na zahodu Afrike, okvirno 600 kilometrov od senegalske obale. Čeprav so otoki del afriške celine, se mnogi domačini počutijo bolj povezane z Evropo. Tudi zaradi kolonialne preteklosti, ko so spadali pod Portugalsko. Portugalščina je le en od šestih jezikov, ki jih govori današnja gostja Drugega pogleda Ludemila Fortes Silva. Pred šestimi leti je seznamu ostalih jezikov dodala tudi slovenščino, ko je k nam prišla študirat medicino. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Po osmih letih ustvarjanja v domači Turčiji sta oblikovalca, zakonca Irem in Sinan Kuzer v Sloveniji našla svoj dom in v Ljubljani odprla svojo prvo fizično trgovino. Mladostne grafike so tisto, po čemer prepoznate njuna »ulična« oblačila, za katera pravita, da kažejo njun osebni pogled na svet. Darja Pograjc pa je preverila, kakšen je njun pogled na življenje v Sloveniji. Drugi pogled danes o turščini, delavni etiki in štrukljih.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Zahodnoafriška država Sierra Leone je bila v 18. stoletju pomembno središče čezatlantskega trga s sužnji, danes pa sta glavna gospodarska panoga te države rudarstvo in trgovina z diamanti. Njeno ime izhaja iz portugalskega imena za pokrajino – Serra Leoa; dobesedni prevod tega je Levja gora. Iz prestolnice Sierre Leone – Freetowna, ki ga je podjetje Sierra Leone Company leta 1792 ustanovilo kot dom za temnopolte Britance, ki so se bojevali pod britansko zastavo v ameriški vojni za neodvisnost – prihaja 23-letna Kim Camara. Že 16 let živi v Ljubljani, težave, ki jih je imela ob prihodu, pa so jo spodbudile, da je pri nas odprla prvi frizerski salon za urejanje afriškega tipa las. Tudi o tem, predvsem pa o razlikah med Slovenijo in Sierro Leone, pozneje. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Naredili smo izračun (po Googlovem zemljevidu). Izhodišče: Cortina d'Ampezzo. Cilj: Krtina D'Ampezzo. Oddaljenost je približno 300 km ali 4 ure vožnje z avtomobilom. Torino pa je od Krtine, v kateri že 12 let živi Roberto Monas, še bolj oddaljen. Kaj imata skupnega Cortina in Krtina d'Ampezzo? Zakaj Slovenke hodijo na tečaj italijanščine, Slovenci pa na tečaj nemščine? Kaj je »kočerja« in zakaj mi Slovenci ne znamo skuhati testenin?
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov