Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.
Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.
Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.
Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.
Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.
Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.
Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.
Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.
V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.
Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.
Neveljaven email naslov