Pogovor s Švedinjo Marino Martensson

Iz švedskega Malmőja do slovenske Izole

Marina Martensson je Švedinja slovenskih korenin. Njena stara starša sta se iz Izole v Malmő preselila v 60-ih. Marinina mama je imela takrat 7 let, vpisali so jo v osnovno šolo in zelo hitro se je naučila švedskega jezika. Ko si je ustvarila družino, ni čutila potrebe, da bi z njo govorila slovensko.

Ampak jaz sem jo poslušala, ko se je z dedkom in babico pogovarjala po slovensko. Zato je v meni zrasla želja, da bi potovala v Slovenijo in se naučila slovensko.

Pred tremi leti je željo uresničila. V Izolo je prišla le za nekaj mesecev, potem pa kar ostala. “Spoznala sem bobnarja in bas kitarista, ki danes igrata v mojem bendu. Moja glasba je tu zaživela na novo, česar nisem pričakovala. Čeprav sem nisem prišla delati, zdaj ostajam prav zaradi svoje glasbe,” pove.

Drugačen odnos do hrane

Prvo jesen v Sloveniji je izkusila obiranje oliv, kasneje še trgatev. Naučila se je prepoznati in ceniti dobro vino, uživati na feštah. Že babica in dedek sta ji privzgojila ljubezen do istrskega načina življenja, ki ga je na Švedskem pogrešala. Verjento se je tudi zato takoj ob prihodu na obalo počutila domače.

Pri vas je pomembno, da se družina skupaj usede in skupaj pojé. Spomnim se recimo, da sem bila kot otrok pri prijateljici na obisku in sem morala, med tem ko so imeli večerjo, počakati v drugi sobi. Mislim, da se to v Sloveniji ne bi zgodilo.

Švedska ima dober sistem

Navadila se je, da smo vedno presenečeni, ko razloži, da se je k nam preselila s Švedske. Švedska ima namreč v Evropi še vedno ugled države z dobrim sistemom, a pogosto priseljevanje je spremenilo švedsko družbo.

Mislim, da je švedsko družbo to zelo prizadelo. Priseljevanje napaja rasizem, kar je po moje trenutno na Švedskem največji problem. Ljudje se bojijo drug drugega, zato se ni več tako lahko vklopiti v švedsko družbo.

Kljub temu švedski sistem deluje, česar pa ne more reči za slovenskega: “Na Švedskem je povprečna plača dvakratna slovenski, najemnine pa niso veliko večje od slovenskih.”

Lahko razumem, zakaj veliko mojih slovenskih prijateljev še vedno živi doma, saj druge možnosti nimajo. Jaz sem se od doma odselila pri 15-ih. Imela sem svoje stanovanje. Seveda so mi starši pomagali, ampak taka je navada pri nas.

Švedinja kljub vsemu ostaja v Sloveniji. Njena prioriteta ni dober sistem, ampak čas. Ta pa na Primorskem teče drugače.