Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


Drugi pogled

408 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Yulia Roschina

27.06.2017

Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.

Režiserka gledaliških predstav in oper Yulia Roschina je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, zato bi po njenem govoru težko prepoznali, da prihaja iz Rusije. Čeprav se to mogoče ne vidi na prvi pogled, sta domovina in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat in najbrž prispevala tudi k temu, da je postala režiserka. Njeno otroštvo v Moskvi je bilo namreč polno obiskov gledališč, cirkusov, oper in lutkovnih predstav. In zdi se, da tudi izbira predstave Peter Pan, ki jo je aprila letos postavila na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, ni naključje:

“Pri meni se je zgodilo tako, kot da sem zgradila eno drugo osebo, kot da imam dve osebi … Tudi z jezikom se to spremeni: če na primer govorim po rusko, se spremeni moja vibracija. Tudi zato, ker sem ruski jezik nehala govoriti, ko sem bila še otrok, in je moja osebnost, ki je rasla, rasla, rasla, zrasla skozi slovenski jezik. Kar pomeni, da poskušam zdaj odrasti tudi kot Rusinja, kot rusko govoreči človek. Namreč vsakič, ko sem se z letalom prizemljila na moskovska tla, se je v meni nekaj “resetiralo” in sem bila stara 8 let. In zdaj je to obdobje, tudi z očetovo smrtjo, ko se mi zdi, da se nekaj zaključuje: točno ta moment hrepenenja po nečem, obžalovanja, žalosti … Skratka, ta neodrasli del mene, ki je Peter Pan. In ga je treba spustiti in je treba odrasti.”

Na svoje otroštvo gleda z nostalgijo in idealizirano, prizna. Ker se ji je življenje z odhodom v Slovenijo obrnilo na glavo, je imela občutek, kot da odhaja iz raja. Na slovenski obali, kamor sta se z mamo preselili, ko se je ta poročila s Hrvatom, se je sicer hitro znašla – v dveh mesecih se je naučila jezik in imela že prvo leto v šoli predmet slovenščina zaključen s petico.  A vseeno ji je bilo težko:

“Vključevanje v novo okolje je bilo kar travmatično, ampak takrat se tega nisem zavedala. To se je začelo odpirati šele potem, ko sem šla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. (…) Ustvarjalci moramo ustvarjati iz nekega svojega jedra, jaz pa sem to jedro potlačila, zaprla … Bilo je eno obdobje pubertete, ko nisem govorila ruskega jezika. Skratka, nekaj se je zgodilo, nekaj sem odrezala, nekaj je bilo preveč bolečega in sem to pač pozabila.”

Ko se je Yulia Roschina vpisala na študij gledališke in radijske režije, ni slutila, da bo prejela ne le veliko strokovnega znanja, temveč bo bolj spoznala tudi samo sebe. Nekega dne je morala za vajo na odru ruski tekst v slovenščini  prevesti prima vista v ruščino. Takrat se je začel proces odpiranja njenega bistva, pravi, bistva, brez katerega ne bi mogla biti režiserka.

Do danes se je podpisala pod številna in zelo različna dela – na oder je postavila gledališke predstave za odrasle (za Gospo Bovary Nebojše Popa Tasića v SNG Nova Gorica je prejela Borštnikovo nagrado na najboljšo žirijo), opere (Ogoljufani sodnik, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Granatno jabolko) in predstave ter opere za otroke (Rdeča Kapica, Peter Pan), vodila je gledališke delavnice, sodelovala tudi pri filmu Razredni sovražnik. Širina ji daje svobodo, pravi.

 

Ustvarja predstave, kjer je publika blizu, saj ima rada intimo in to “da se te stvari tičejo”, v njena dela pa skozi različna vrata vstopa magični realizem.

“Zanima me realni svet, ki prehaja v nekaj nadrealnega ali surrealnega, da se v enem trenutku znajdemo znotraj sebe. Mislim, da je ta magični element pravzaprav potovanje k sebi, potovanje v sebe.”

Gledališki oder je v Rusiji kot oltar

Gledališče mora po mnenju Roschinove odpirati teme in razmišljanja v družbi, a ljudi mora nagovarjati skozi srce, ne prek mentalnih konceptov ali političnih vzklikov. Pri tem so Rusi nekoliko uspešnejši, mogoče tudi zato, ker je položaj kulture in umetnosti v Rusiji drugačen kot v Sloveniji.

“Kar pogrešam v Sloveniji, je predvsem odnos do kulture. V Rusiji ima umetnik dejansko ogromno spoštovanje množice in tudi kultura ima drugačno pozicijo kot v Sloveniji. To začutiš na predstavi: dvorana ne diha, ko so na odru močne stvari, in na koncu predstave se prinese rože … Občutek je, kot da je tam oltar, da ta oder je oltar … In je neko čaščenje, neko spoštovanje … Ganilo me je tudi, npr. nazadnje ko sem šla v Bolšoj, ker je bil občutek sproščenosti – ker se nobeden od umetnikov ne rabi dodatno dokazovati. Ker je v bistvu sama osnova, kako je umetnost postavljena v državi, zdrava osnova, na kateri lahko potem samo ustvarjamo in se nadgrajujemo. Ne pa da je ves čas ta občutek – ki ga čutim tu v Sloveniji -, da se moramo najprej dokazati, da smo vredni denarja. …  Ampak ne bi se spuščala globlje v te stvari . V čisto tej primarni, osnovni točki obstaja razlika.”   

Slovence, Ruse in druge slovanske narode sicer povezuje skupno srce, skupna duša, verjame Yulia Roschina. In zaradi nje se naša sogovornica v Sloveniji ne počuti kot tujka. Opaža pa, da smo Slovenci to “srčiko” kar malo pozabili.


12.01.2016

"Mislil sem, da se v Evropi cedita med in mleko."

50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.


05.01.2016

Abdullah Aksu, turški umetnik

V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.


29.12.2015

Drugi pogled

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


22.12.2015

Drugi pogled

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


15.12.2015

Asrar Osmani iz Bangladeša

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


08.12.2015

Drugi pogled

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


01.12.2015

Drugi pogled

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


24.11.2015

Nino Bektashashvili iz Gruzije

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.


Stran 21 od 21
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov