Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je siesta v Španiji pravilo ali mit? Kakšne podobnosti bi lahko našli med Španijo in Slovenijo, ali pa raje Jugoslavijo? Kaj je v očeh Španca posebnost Slovenije?
Pa začnimo od začetka. 35-letni Mikel Rojo, v Sloveniji živi 10 let. Selitev v domovino svoje izbranke (spoznal jo je na prostovoljskem delu v Keniji) zanj ni bila težka:
“V Sloveniji sem bil že prej, poznal sem nekaj ljudi, zato sem že imel dober občutek. Sicer je bil to kratek obisk, ampak kar sem videl, mi je bilo všeč, ljudje, ki sem jih poznal, so bili prijazni. Želel sem si priti še kdaj, pomislil sem celo, da bi bilo tu lepo živeti. Ko sem potem spoznal bodočo ženo, ni bilo težko sprejeti odločitve. Kakovost življenja tukaj je fantastočna, res je udobno, enostavno, le malo stresa. Ljubljana je prijetno mesto, kjer lahko uživaš, se družiš, hodiš na izlete … Jezik je seveda ovira, a sam sem tu že 10 let, pa mi nič ne manjka.”
Veseli ga, da greš lahko v Sloveniji po 8 urah službe domov, v Španiji namreč veliko njegovih prijateljev dela do 10. ure zvečer. Siesta je mit, pravi Mikel Rojo, saj Španci delajo cele dneve, popoldne pa zadremajo le poleti, ko je najbolj vroče, in še to le na dopustu. Telekomunikacijski inženir, ki preseneti z majhnim, prav nič pametnim telefonom (Pravi, da nam pametni telefoni vzamejo preveč čas.), priznava, da je bilo v Sloveniji vseeno težko najti zaposlitev:
“Skoraj vsi Španci, ki sem jih spoznal tu, so se morali vrniti v Španijo, ker v Sloveniji niso našli dobre službe. Problem nas vseh je seveda, da ne govorimo dobro slovensko. Na začetku se lahko preživljaš z učenjem španščine, ampak tako ne moreš živeti dolgo. Tudi sam se tako začel, zdaj pa delam za tehnološko podjetje v Sloveniji. Imel sem srečo. Ko sem se prijavil, sem namreč povedal, da ne govorim slovensko. Pa so rekli, da tako ali tako sodelujejo le v mednarodnih projektih in da če je moja angleščina dobra, ne bo težav.”
Ker je njegova mati Američanka in je v Španiji obiskoval zasebne mednarodne šole mu ta seveda ne dela težav. Tudi slovensko razume in govori, a po njegovem mnenju ne dovolj dobro. Najbrž se je že malo navzel slovenskega značaja, saj pravi, da smo močno specializirani. V Španiji ljudje počnejo veliko stvari, a nobene zelo dobro. Ko pa tu rečemo, da nekaj znamo, potem to res dobro obvladamo in smo na tem področju strokovnjaki.
“Slovenija je bila zmeraj majhna, vedno pod vplivom tujcev, zato je mogoče v vaši krvi, da mislite, da se morate potruditi dvakrat bolj kot drugi, da bi prišli do istega učinka. Zato ljudje tu dosežete več.”
Zgodovina in geostrateška pozicija slovenskih krajev sta vplivali tudi na prav posebno mešanico slovenskega karakterja. Čuti se namreč vpliv romanske, germanske in slovanske etnične oz. jezikovne evropske skupine.
“Mislim, da je Slovenija edina država, ki uspešno združuje vse tri skupine. Nikjer na svetu ni takšne mešanice. Latinski vpliv prihaja z obale in iz Italije, germanski iz časa Avstro-Ogrske monarhije, Slovenija pa je po naravi slovanska, čeprav drugače kot vaše sosede na vzhodu. Tu je pravo ravnotežje vsega! Mogoče to izvira iz zgodovinskega občutka negotovosti in tega, da se je to območje moralo prilagajati kulturam in običajem tujcev. To je pomenilo tudi, da so Slovenci izkusili različne vplive in zato od vseh potegnili najboljše.
Imate balkansko srce in dušo – ljudje vedo, kako se zabavati in sprostiti. Ampak imate tudi nemško delovno etiko – veste, da morate dobro narediti stvari, če želite, da bi delale, in da napake nimajo smisla, saj moraš potem vse narediti znova. Skupno s sredozemskimi narodi pa imate lastnost, da ste “streetsmart”, torej pamet in bistrost, ki pa ne prihajata iz knjig. Slovenija ima pravo ravnotežje vsega, kar je po mojem mnenju zelo dobro.”
Glasbena ponudba v Sloveniji je presenetljivo dobra. Mikel Rojo, basist in občasni DJ, v Sloveniji ne pogreša ničesar, čeprav je navajen na madridsko sceno. V Sloveniji je cenejše najti prostor za vadbo, lažje je posneti skladbo, možno jo je celo slišati na radiu. To se v Španiji ne bi zgodilo, pravi, tu v Sloveniji pa je na radiu slišal pesem, ki so jo posneli s prejšnjim bandom Kansky (zdaj igra v skupini Release the Ectoplasm!). Tudi glasba, ki se vrti na radiu, je v Španiji zelo enolična.
Je pa v Sloveniji bolj kot v Španiji enolična izbira pijač – ponudba je tu omejena predvsem na pivo in vino, če želiš koktail, imaš zelo majhno izbiro. A edina stvar, ki jo zares pogreša, je španska hrana.
“Predvsem tista s severa Španije – to je najboljša hrana na svetu. O tem sploh ne bomo razpravljali, to je dejstvo!”
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je siesta v Španiji pravilo ali mit? Kakšne podobnosti bi lahko našli med Španijo in Slovenijo, ali pa raje Jugoslavijo? Kaj je v očeh Španca posebnost Slovenije?
Pa začnimo od začetka. 35-letni Mikel Rojo, v Sloveniji živi 10 let. Selitev v domovino svoje izbranke (spoznal jo je na prostovoljskem delu v Keniji) zanj ni bila težka:
“V Sloveniji sem bil že prej, poznal sem nekaj ljudi, zato sem že imel dober občutek. Sicer je bil to kratek obisk, ampak kar sem videl, mi je bilo všeč, ljudje, ki sem jih poznal, so bili prijazni. Želel sem si priti še kdaj, pomislil sem celo, da bi bilo tu lepo živeti. Ko sem potem spoznal bodočo ženo, ni bilo težko sprejeti odločitve. Kakovost življenja tukaj je fantastočna, res je udobno, enostavno, le malo stresa. Ljubljana je prijetno mesto, kjer lahko uživaš, se družiš, hodiš na izlete … Jezik je seveda ovira, a sam sem tu že 10 let, pa mi nič ne manjka.”
Veseli ga, da greš lahko v Sloveniji po 8 urah službe domov, v Španiji namreč veliko njegovih prijateljev dela do 10. ure zvečer. Siesta je mit, pravi Mikel Rojo, saj Španci delajo cele dneve, popoldne pa zadremajo le poleti, ko je najbolj vroče, in še to le na dopustu. Telekomunikacijski inženir, ki preseneti z majhnim, prav nič pametnim telefonom (Pravi, da nam pametni telefoni vzamejo preveč čas.), priznava, da je bilo v Sloveniji vseeno težko najti zaposlitev:
“Skoraj vsi Španci, ki sem jih spoznal tu, so se morali vrniti v Španijo, ker v Sloveniji niso našli dobre službe. Problem nas vseh je seveda, da ne govorimo dobro slovensko. Na začetku se lahko preživljaš z učenjem španščine, ampak tako ne moreš živeti dolgo. Tudi sam se tako začel, zdaj pa delam za tehnološko podjetje v Sloveniji. Imel sem srečo. Ko sem se prijavil, sem namreč povedal, da ne govorim slovensko. Pa so rekli, da tako ali tako sodelujejo le v mednarodnih projektih in da če je moja angleščina dobra, ne bo težav.”
Ker je njegova mati Američanka in je v Španiji obiskoval zasebne mednarodne šole mu ta seveda ne dela težav. Tudi slovensko razume in govori, a po njegovem mnenju ne dovolj dobro. Najbrž se je že malo navzel slovenskega značaja, saj pravi, da smo močno specializirani. V Španiji ljudje počnejo veliko stvari, a nobene zelo dobro. Ko pa tu rečemo, da nekaj znamo, potem to res dobro obvladamo in smo na tem področju strokovnjaki.
“Slovenija je bila zmeraj majhna, vedno pod vplivom tujcev, zato je mogoče v vaši krvi, da mislite, da se morate potruditi dvakrat bolj kot drugi, da bi prišli do istega učinka. Zato ljudje tu dosežete več.”
Zgodovina in geostrateška pozicija slovenskih krajev sta vplivali tudi na prav posebno mešanico slovenskega karakterja. Čuti se namreč vpliv romanske, germanske in slovanske etnične oz. jezikovne evropske skupine.
“Mislim, da je Slovenija edina država, ki uspešno združuje vse tri skupine. Nikjer na svetu ni takšne mešanice. Latinski vpliv prihaja z obale in iz Italije, germanski iz časa Avstro-Ogrske monarhije, Slovenija pa je po naravi slovanska, čeprav drugače kot vaše sosede na vzhodu. Tu je pravo ravnotežje vsega! Mogoče to izvira iz zgodovinskega občutka negotovosti in tega, da se je to območje moralo prilagajati kulturam in običajem tujcev. To je pomenilo tudi, da so Slovenci izkusili različne vplive in zato od vseh potegnili najboljše.
Imate balkansko srce in dušo – ljudje vedo, kako se zabavati in sprostiti. Ampak imate tudi nemško delovno etiko – veste, da morate dobro narediti stvari, če želite, da bi delale, in da napake nimajo smisla, saj moraš potem vse narediti znova. Skupno s sredozemskimi narodi pa imate lastnost, da ste “streetsmart”, torej pamet in bistrost, ki pa ne prihajata iz knjig. Slovenija ima pravo ravnotežje vsega, kar je po mojem mnenju zelo dobro.”
Glasbena ponudba v Sloveniji je presenetljivo dobra. Mikel Rojo, basist in občasni DJ, v Sloveniji ne pogreša ničesar, čeprav je navajen na madridsko sceno. V Sloveniji je cenejše najti prostor za vadbo, lažje je posneti skladbo, možno jo je celo slišati na radiu. To se v Španiji ne bi zgodilo, pravi, tu v Sloveniji pa je na radiu slišal pesem, ki so jo posneli s prejšnjim bandom Kansky (zdaj igra v skupini Release the Ectoplasm!). Tudi glasba, ki se vrti na radiu, je v Španiji zelo enolična.
Je pa v Sloveniji bolj kot v Španiji enolična izbira pijač – ponudba je tu omejena predvsem na pivo in vino, če želiš koktail, imaš zelo majhno izbiro. A edina stvar, ki jo zares pogreša, je španska hrana.
“Predvsem tista s severa Španije – to je najboljša hrana na svetu. O tem sploh ne bomo razpravljali, to je dejstvo!”
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.
Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!
Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.
Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.
Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.
V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.
32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!
Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov