Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
17-letni Razvan Cebotarean prihaja iz Moldavije, o sebi pa pravi, da je po devetih letih življenja pri nas integriran član slovenske družbe.
Razvan Cebotarean je dijak, ki obiskuje II. gimnazijo Maribor. Tam sodeluje tudi v English Student Teatru, pri nastajanju njegovih muzikalov pa nastopa kot glasbenik. Sam se je naučil igrati kitaro in klavir, glasba pa mu pomeni zelo veliko, saj je “tolažba, zaklon pred vsemi tegobami”, ki jih ima v šoli, življenju. Pred devetimi leti je k nam prišel iz Moldavije, države, ki ni del Evropske unije, je pa bila nekoč del Sovjetske zveze. Njegova mati je našla službo s pomočjo svetovnega spleta, prišla v Slovenijo delat, čez dve leti, leta 2009, pa k sebi vzela svoja sinova. Čeprav je bilo na začetku malo težje, Razvanu ni žal zaradi te odločitve.
“Vse je zgledalo bolj novo, drugačno. V Sloveniji je veliko bolj čisto in manj ljudi je na cestah. Slovenija je za moj pogled zelo moderna država in pritožbe, ki jih slišim, se mi zdijo bolj ali manj neupravičene – pritožbe o sistemu, razmerah, edukacijskem sistemu.”
Razvan, ki na Evroviziji navija za Moldavijo ali pa za kakšno skladbo, ki mu je zelo všeč, zase sicer pravi, da je po devetih letih življenja pri nas integriran član slovenske družbe. Rad pa se vrača v Moldavijo:
“Mislim, da je moj vrhunec leta, ko grem nazaj v Moldavijo, nazaj domov. Tisti način življenja, čeprav je nekoliko drugačen od tega, ki ga živim zdaj, se mi zdi tudi zelo dober. Ohranitev stika s svojim ljudstvom je nekaj najlepšega.”
Kako se torej načina življenja v Sloveniji im Moldaviji razlikujeta? Tamkajšnje prebivalstvo je “nekoliko bolj revno, bolj preprosto in bolj revno”, odgovarja Razvan Cebotarean, ki pogreša tudi moldavijske nizke hribe, pogled na tamkajšnjo trto in Moldavijke, ki so za našega sogovornika najlepše ženske na svetu. Čeprav doda, da so lepe tudi Slovenke. Kakšni pa smo Slovenci na splošno?
“Slovenci se mi zdijo zelo gostoljubni in prešerni ljudje, preveč pa se sekirajo glede nepomembnih stvari.”
Za primer da naš sogovornik svoje vrstnike, ki jih včasih preveč skrbi, kakšno oceno bodo dobili, čeprav vedo, da so se na testu dobro odrezali. Če bo ostal v Sloveniji – perspektive za mlade ljudi v Moldaviji niso najboljše -, bi rad postal profesor zgodovine in geografije. In to kar na šoli, ki jo obiskuje – na II. gimnaziji Maribor.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
17-letni Razvan Cebotarean prihaja iz Moldavije, o sebi pa pravi, da je po devetih letih življenja pri nas integriran član slovenske družbe.
Razvan Cebotarean je dijak, ki obiskuje II. gimnazijo Maribor. Tam sodeluje tudi v English Student Teatru, pri nastajanju njegovih muzikalov pa nastopa kot glasbenik. Sam se je naučil igrati kitaro in klavir, glasba pa mu pomeni zelo veliko, saj je “tolažba, zaklon pred vsemi tegobami”, ki jih ima v šoli, življenju. Pred devetimi leti je k nam prišel iz Moldavije, države, ki ni del Evropske unije, je pa bila nekoč del Sovjetske zveze. Njegova mati je našla službo s pomočjo svetovnega spleta, prišla v Slovenijo delat, čez dve leti, leta 2009, pa k sebi vzela svoja sinova. Čeprav je bilo na začetku malo težje, Razvanu ni žal zaradi te odločitve.
“Vse je zgledalo bolj novo, drugačno. V Sloveniji je veliko bolj čisto in manj ljudi je na cestah. Slovenija je za moj pogled zelo moderna država in pritožbe, ki jih slišim, se mi zdijo bolj ali manj neupravičene – pritožbe o sistemu, razmerah, edukacijskem sistemu.”
Razvan, ki na Evroviziji navija za Moldavijo ali pa za kakšno skladbo, ki mu je zelo všeč, zase sicer pravi, da je po devetih letih življenja pri nas integriran član slovenske družbe. Rad pa se vrača v Moldavijo:
“Mislim, da je moj vrhunec leta, ko grem nazaj v Moldavijo, nazaj domov. Tisti način življenja, čeprav je nekoliko drugačen od tega, ki ga živim zdaj, se mi zdi tudi zelo dober. Ohranitev stika s svojim ljudstvom je nekaj najlepšega.”
Kako se torej načina življenja v Sloveniji im Moldaviji razlikujeta? Tamkajšnje prebivalstvo je “nekoliko bolj revno, bolj preprosto in bolj revno”, odgovarja Razvan Cebotarean, ki pogreša tudi moldavijske nizke hribe, pogled na tamkajšnjo trto in Moldavijke, ki so za našega sogovornika najlepše ženske na svetu. Čeprav doda, da so lepe tudi Slovenke. Kakšni pa smo Slovenci na splošno?
“Slovenci se mi zdijo zelo gostoljubni in prešerni ljudje, preveč pa se sekirajo glede nepomembnih stvari.”
Za primer da naš sogovornik svoje vrstnike, ki jih včasih preveč skrbi, kakšno oceno bodo dobili, čeprav vedo, da so se na testu dobro odrezali. Če bo ostal v Sloveniji – perspektive za mlade ljudi v Moldaviji niso najboljše -, bi rad postal profesor zgodovine in geografije. In to kar na šoli, ki jo obiskuje – na II. gimnaziji Maribor.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
Neveljaven email naslov