Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.
Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!
Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.
Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.
Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.
V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.
32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!
Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov