Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko sem prišel v Slovenijo, sem tehtal 100 kg, po pol leta sem imel že okoli 107 kg - babica kuha tako neverjetno dobro, da se človek enostavno ne more upreti.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. Tukaj sedaj živi že skoraj dve leti, tako da je spoznal našo deželo v vseh letnih časih. Najbolj ga je očarala narava.
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se peljal mimo Bleda in si ogledoval okolico – bilo je res nepredstavljivo lepo. Vaša država je kot čudovit, a še ne povsem odkrit dragulj. Največje presenečenje pa je bil ob selitvi v Ljubljano vaš čudoviti park Tivoli, kjer se zdaj skoraj vsak dan sprehajam ali pa kolesarim. In najlepše je, ko s svojega balkona slišim ptičje petje – in to ne le spomladi in ne le ob jutrih. Seveda imamo tudi v Amsterdamu ptice, a jih morda zaradi množice ljudi, podzemne železnice in drugih prevoznih sredstev enostavno ne slišiš.
Tudi ko primerja naše in nizozemske kulinarične navade in vsakodnevne obroke, je razlika očitna.
Pri nas na Nizozemskem imamo za kosilo med službo samo sendvič s sirom ali arašidovim maslom. Nič posebnega torej, a meni se je zdelo povsem dobro in dovolj. Dokler nisem pokusil vašega kosila. Ko svojim domačim povem, da lahko v službeni restavraciji dobim toplo kosilo, ne morejo verjeti. Pri nas namreč po navadi za zajtrk jemo kruh, za malico kakšen jogurt, kosmiče, zvečer pa šele pride čas za večji topel obrok.
Nizozemska ni le dežela tulipanov, mlinov na veter in sira, lahko jo doživite tudi kot deželo čudovitih kolesarskih poti. Kolesarjenje je na Nizozemskem izredno popularno, in to ne le po mestnih ulicah. Vsa država je povezana z lepo urejenimi kolesarskimi potmi, ki praviloma potekajo povsem ločeno od cest, namenjenih avtomobilom. In ker ima tudi Ljubljana lepo urejene kolesarske poti, je bilo privajanje na naš transport enostavnejše.
Prijetno me je presenetilo, da so tudi pri vas povsod kolesarske steze, tako da se tudi sam tukaj povsod peljem kar s kolesom. Je pa res, da imajo tukaj skoraj vsi avtomobile in da se vsem zdi to kar nekako nujna potreba za življenje. Na Nizozemskem veliko denarja vložimo v javna prevozna sredstva, zato imamo dobro urejeno prometno infrastrukturo – vsakih 5 do 7 minut se lahko z vlakom odpelješ v katerokoli smer, do kateregakoli mesta. Pri nas imajo avto le tisti, ki imajo družino, mislim, da sta to le dva moja prijatelja, vsi drugi uporabljajo kolo ali javni prevoz.
Čeprav mu življenje v Sloveniji ustreza, pa pri 31-ih letih Menno de Kok še ni pripravljen na to, da bi pustil tu svoje korenine. Konec leta se tako z ženo selita na Nizozemsko, saj je končno tam tudi sam dobil dobro priložnost za delo. Ti dve leti sta bili neverjetno doživetje, pove za konec in hkrati doda, da se nekega dne morda vrneta sem in ostaneta za vedno.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko sem prišel v Slovenijo, sem tehtal 100 kg, po pol leta sem imel že okoli 107 kg - babica kuha tako neverjetno dobro, da se človek enostavno ne more upreti.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. Tukaj sedaj živi že skoraj dve leti, tako da je spoznal našo deželo v vseh letnih časih. Najbolj ga je očarala narava.
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se peljal mimo Bleda in si ogledoval okolico – bilo je res nepredstavljivo lepo. Vaša država je kot čudovit, a še ne povsem odkrit dragulj. Največje presenečenje pa je bil ob selitvi v Ljubljano vaš čudoviti park Tivoli, kjer se zdaj skoraj vsak dan sprehajam ali pa kolesarim. In najlepše je, ko s svojega balkona slišim ptičje petje – in to ne le spomladi in ne le ob jutrih. Seveda imamo tudi v Amsterdamu ptice, a jih morda zaradi množice ljudi, podzemne železnice in drugih prevoznih sredstev enostavno ne slišiš.
Tudi ko primerja naše in nizozemske kulinarične navade in vsakodnevne obroke, je razlika očitna.
Pri nas na Nizozemskem imamo za kosilo med službo samo sendvič s sirom ali arašidovim maslom. Nič posebnega torej, a meni se je zdelo povsem dobro in dovolj. Dokler nisem pokusil vašega kosila. Ko svojim domačim povem, da lahko v službeni restavraciji dobim toplo kosilo, ne morejo verjeti. Pri nas namreč po navadi za zajtrk jemo kruh, za malico kakšen jogurt, kosmiče, zvečer pa šele pride čas za večji topel obrok.
Nizozemska ni le dežela tulipanov, mlinov na veter in sira, lahko jo doživite tudi kot deželo čudovitih kolesarskih poti. Kolesarjenje je na Nizozemskem izredno popularno, in to ne le po mestnih ulicah. Vsa država je povezana z lepo urejenimi kolesarskimi potmi, ki praviloma potekajo povsem ločeno od cest, namenjenih avtomobilom. In ker ima tudi Ljubljana lepo urejene kolesarske poti, je bilo privajanje na naš transport enostavnejše.
Prijetno me je presenetilo, da so tudi pri vas povsod kolesarske steze, tako da se tudi sam tukaj povsod peljem kar s kolesom. Je pa res, da imajo tukaj skoraj vsi avtomobile in da se vsem zdi to kar nekako nujna potreba za življenje. Na Nizozemskem veliko denarja vložimo v javna prevozna sredstva, zato imamo dobro urejeno prometno infrastrukturo – vsakih 5 do 7 minut se lahko z vlakom odpelješ v katerokoli smer, do kateregakoli mesta. Pri nas imajo avto le tisti, ki imajo družino, mislim, da sta to le dva moja prijatelja, vsi drugi uporabljajo kolo ali javni prevoz.
Čeprav mu življenje v Sloveniji ustreza, pa pri 31-ih letih Menno de Kok še ni pripravljen na to, da bi pustil tu svoje korenine. Konec leta se tako z ženo selita na Nizozemsko, saj je končno tam tudi sam dobil dobro priložnost za delo. Ti dve leti sta bili neverjetno doživetje, pove za konec in hkrati doda, da se nekega dne morda vrneta sem in ostaneta za vedno.
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.
Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!
Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.
Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.
Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.
V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.
32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!
Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.
Neveljaven email naslov