Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.
Gloria Victoria Luna Saavedra je v Slovenijo iz Peruja prišla leta 1997, danes vodi svojo jezikovno šolo
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra iz Peruja. K nam jo je leta 1997 zaneslo znanstvo s Slovencem.
"Slovenija je bila kot taka skrinjica. V primerjavi z velikimi mesti z ogromnimi nebotičniki, vrvežem ter veliko prometa je bilo tu mirno, tudi red in tišina, na kar nisem bila tako zelo navajena. Hladno je bilo takrat oktobra. Ko smo vstopili v dom, pa je bilo toplo. Za darilo sem takrat dobila copate," Gloria opisuje prve vtise.
Ljubljana takrat ni bila moderno mesto, delovala je malo starinsko. Se je pa Perujki zdelo zanimivo, da so vozičke z dojenčki naokoli prevažali tudi moški, česar iz domovine ni bila vajena.
"Včasih ni bilo v navadi, najpogosteje so bile s tem delom obremenjene ženske. Sčasoma se navade spremenijo. Zdaj so tudi v Peruju moški, ki se ukvarjajo z otroki in sodelujejo pri domačem delu."
Ker se je Perujka v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. To ji je uspelo, danes pa vodi svojo jezikovno šolo:
"Zanimivo je, kako imajo Slovenci radi španščino. Že sami se učijo prek telenovel. Ko pridejo, tako znajo že nekaj besed, so motivirani, jih veseli, da imajo neposredni stik z rojenim govorcem tega jezika. Veliko zanimanja je, sprašujejo, sodelujejo, so pridni. Hitrejše se učijo španščino kot špansko govoreči slovensko."
Gloria pravi, da je v Sloveniji pognala korenine, čeprav je sem prišla, ne da bi to zares načrtovala. Vsako toliko časa se vrne v Peru, saj pravi, da njena duša diha tako slovensko kot perujsko, je razdeljena na dva dela.
"Če bi bilo mogoče, bi v Slovenijo pripeljala družino, kolege pa povabila na obisk, da bi si ogledali, kakšno je tu življenje. Slovenija je majhna država z velikim občutkom za razvoj in disciplino. V Peru bi vzela ta zagon, da bi se naučili drugačnega odnosa do dela in tudi bolj prijaznega odnosa do narave."
401 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.
Gloria Victoria Luna Saavedra je v Slovenijo iz Peruja prišla leta 1997, danes vodi svojo jezikovno šolo
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra iz Peruja. K nam jo je leta 1997 zaneslo znanstvo s Slovencem.
"Slovenija je bila kot taka skrinjica. V primerjavi z velikimi mesti z ogromnimi nebotičniki, vrvežem ter veliko prometa je bilo tu mirno, tudi red in tišina, na kar nisem bila tako zelo navajena. Hladno je bilo takrat oktobra. Ko smo vstopili v dom, pa je bilo toplo. Za darilo sem takrat dobila copate," Gloria opisuje prve vtise.
Ljubljana takrat ni bila moderno mesto, delovala je malo starinsko. Se je pa Perujki zdelo zanimivo, da so vozičke z dojenčki naokoli prevažali tudi moški, česar iz domovine ni bila vajena.
"Včasih ni bilo v navadi, najpogosteje so bile s tem delom obremenjene ženske. Sčasoma se navade spremenijo. Zdaj so tudi v Peruju moški, ki se ukvarjajo z otroki in sodelujejo pri domačem delu."
Ker se je Perujka v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. To ji je uspelo, danes pa vodi svojo jezikovno šolo:
"Zanimivo je, kako imajo Slovenci radi španščino. Že sami se učijo prek telenovel. Ko pridejo, tako znajo že nekaj besed, so motivirani, jih veseli, da imajo neposredni stik z rojenim govorcem tega jezika. Veliko zanimanja je, sprašujejo, sodelujejo, so pridni. Hitrejše se učijo španščino kot špansko govoreči slovensko."
Gloria pravi, da je v Sloveniji pognala korenine, čeprav je sem prišla, ne da bi to zares načrtovala. Vsako toliko časa se vrne v Peru, saj pravi, da njena duša diha tako slovensko kot perujsko, je razdeljena na dva dela.
"Če bi bilo mogoče, bi v Slovenijo pripeljala družino, kolege pa povabila na obisk, da bi si ogledali, kakšno je tu življenje. Slovenija je majhna država z velikim občutkom za razvoj in disciplino. V Peru bi vzela ta zagon, da bi se naučili drugačnega odnosa do dela in tudi bolj prijaznega odnosa do narave."
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
Neveljaven email naslov