Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa je prišla, ko je bila stara le 14 let. Kakšni so njeni spomini na življenje v drugem največjem mestu v Ukraijni, kako se je privadila na življenje pri nas, katere so bile največje ovire in kako danes lahko primerja Ukrajince in Slovence – o vsem tem sta govorili s Tadejo Bizilj.
Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 let
V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu.
Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju.
"In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)."
A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila.
"Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro."
Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ...
"Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa je prišla, ko je bila stara le 14 let. Kakšni so njeni spomini na življenje v drugem največjem mestu v Ukraijni, kako se je privadila na življenje pri nas, katere so bile največje ovire in kako danes lahko primerja Ukrajince in Slovence – o vsem tem sta govorili s Tadejo Bizilj.
Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 let
V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu.
Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju.
"In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)."
A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila.
"Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro."
Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ...
"Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov
