Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, Versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin Stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države, kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
So sto let po prvi svetovni vojni in pariški mirovni konferenci evropske meje spet vprašanje?
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
1157 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, Versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin Stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države, kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
So sto let po prvi svetovni vojni in pariški mirovni konferenci evropske meje spet vprašanje?
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
Bitka za novega predsednika republike je razkrila vse šibkosti italijanskega političnega sistema. Povzročila je tudi nov upad pomena parlamentarnih strank. Številne so notranje razklane, v temelju pa so – mnogo bolj kot na leve in desne – razdeljene med zagovornice pretekle paradigme parlamentarnega dialoga in njene rušiteljice. Kot dolga senca se nad njimi vleče senca domnevnega rešitelja države Maria Draghija. Toda malikovanje enega samega imena kaže zlasti na nemoč države kot sistema.
Približno dva tedna nas še loči od začetka zimskih olimpijskih iger v Pekingu. Antično zamisel o premirju med trajanjem olimpijskih iger, na katerih so zmagovalci za nagrado dobili vence iz oljčnih vejic, simbol miru, v sodobnem času simbolizira bela barva na olimpijski zastavi s krogi, ki predstavljajo med seboj povezane celine v sožitju, spoštovanju in prijateljstvu. Da bi se ta simbolizem prenesel tudi v resničnost, žal ostaja utopija. Tudi tokratne olimpijske igre je zaznamovalo merjenje mišic velesil na političnem področju. Tokratni Eppur si muove je pripravila Rajka Pervanje.
Za Združenimi državami Amerike in svetom je težko leto. Obenem je to bilo prvo leto, odkar se je Joe Biden po tem, ko je na volitvah ob Donaldu Trumpu ustvaril optično iluzijo vračanja v dobre stare čase, v Belo hišo preselil kot predsednik. A če se je tako, kot večina planeta, Biden ukvarjal s pandemijo in njenimi posledicami ter vmes od časa do časa spregovoril o svoji priljubljeni temi, boju proti podnebnim spremembam, pogled na njegovo predsedovanje od strani odkriva zanimiv vzorec. Predsednik Biden se želi ukvarjati izključno s svojim kratkim seznamom prednostnih nalog, a ga ves čas iztirjajo težave, ki jih ne želi videti ali ga ne zanimajo. V notranjepolitičnem pogledu je to predvsem neenotnost v vrstah same Demokratske stranke s paleto posledic, presenetljivo veliko pa je teh tem na terenu, na katerem je bil Joe Biden načeloma doma. Na področju zunanje politike. Do Kitajske, ki jo ima ves čas pred očmi, sploh še ni dobro prišel. Prej je eksplodirala bomba v Afganistanu in začel se je nov cikel napetosti v odnosih z Rusijo, z znanima kamnoma spotike, Ukrajino in širitvijo zveze Nato na vzhod. Leto je tako nedvomno simptomatično, a mu tempo opazno dajejo netipična – nepričakovana oz. nezaželena – vprašanja, ki pa so še zmeraj simptomi. Kajti vsako prinaša izzive velikih razsežnosti.
Slovenija je po šestih letih posodobila svojo zunanjepolitično strategijo. Kako bo po novem pristopala do svojih sosed, se vedla v srednji Evropi, Evropski uniji in svetu? Kaj je drugače in kaj je narekovalo spremembe?
NAPOVED. Kateri ključni mednarodni dogodki leta, ki se je izteklo, bodo krojili našo realnost tudi v novem letu, tako v svetu kot v Sloveniji? V ospredju je boj proti podnebnim spremembam, tudi po razočaranju na podnebni konferenci v Glasgowu. Pandemija covida-19 traja drugo leto - zakaj se še ne umirja? Napetosti na evropsko-azijskem prostranstvu so sprožile nov pritisk beguncev na Evropo, ki je prezrla svoja lastna načela. Države zahodnega Balkana pa se po dveh desetletjih trkanja na vrata Unije obračajo drugam. Je čas za novo Evropo? V oddaji Eppur si muove se bomo sprehodili skozi zapise in analize nekaterih lanskih mednarodnih dogodkov, ki jih tudi letos ne bomo spregledali. Izbrala jih je Sandra Krišelj
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
NAPOVED: Po 245-ih letih so Združene države Amerike še zmeraj v labirintu iskanja resnice o sebi. Strokovnjaki ponujajo različna razmišljanja; politološko – da nikoli ni bilo jasnega odgovora na vprašanje, kdo je Američan oziroma, kaj je resnično ameriško; sociološko – po dolgem obdobju prepričanja, da so Združene države Amerike svetilnik demokracije, je prišlo spoznanje o lastni krhkosti; in filozofsko - v duhu zmotljivosti in ponižnosti je treba v življenju in mislih govoriti resnico in razkrivati laž, in se nato zaplesti v težave.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
S padcem Kabula avgusta letos in z zmago talibanov se je za Ameriko in zaveznike v Natu končala dvajsetletna vojna proti terorizmu v Afganistanu. Američani so državo pod Hindukušem zapustili brez posvetovanja z zaveznicami in za seboj pustili kaos. Hkrati so na najnižji točki po koncu hladne vojne tudi Natovi odnosi z Rusko federacijo, ki jo obtožujejo nevarnega kopičenja vojaških sil na meji z Ukrajino. O lekcijah afganistanske avanture in o novih izzivih Severnoatlantske zveze, ki je v svojem temelju obrambna organizacija, v tokratni oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil Miha Lampreht
Na poljsko-beloruski meji smo priča humanitarni krizi, ki jo je sprožil beloruski diktator Aleksander Lukašenko. Ta želi z zlorabo beguncev in migrantov izsiljevati Evropsko unijo, ki govori o vojni in hibridnih napadih ter Poljski pri zaprtju meje nudi vso podporo, čeprav Varšava zapira območje ter krši konvencijo o beguncih in človekove pravice. Govorili bomo tudi o rešitvi, ki bi bila humana in jo predlagajo strokovnjaki za migracije, vendar zanjo v Uniji v tem trenutku ni interesa…..
Velika pričakovanja, ki so jih imeli podnebni strokovnjaki od podnebne konference v Glasgowu, se niso uresničila. Konferenca ni prinesla zavez o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, ki bi omogočilo omejitev dviga povprečne globalne temperature na stopinjo in pol. Končni dokument je sicer – sploh prvič doslej – pozval k opuščanju premoga in "neučinkovitih" subvencij za fosilna goriva, a zelo medlo in brez določitve datumov. Sploh pa: medtem ko okoljske organizacije poudarjajo, da so vse subvencije za fosilna goriva neučinkovite, ta formulacija državam pušča veliko možnosti za nadaljnje ohranjanje teh subvencij. Podnebne spremembe pa so dejstvo, ki že življenjsko ogroža milijone ljudi po svetu.
V času pandemije covida 19 so spodbude in pomoči v državah z evrom povzročili ogromne proračunske primanjkljaje in javni dolg, ki jih v preteklosti niso smele imeti zaradi strogih fiskalnih pravil. Javni dolg držav namesto dovoljenih 60 odstotkov bruto družbenega proizvoda znaša v povprečju 95 odstotkov. Vendar so ta pravila, čeprav so neživljenjska, trenutno le zamrznjena. Je rešitev njihova sprememba in kakšna? O tem v oddaji Eppur si muove – in vendar se vrti, pripravila jo je Sandra Krišelj s sodelavci.
Spor med Francijo in Združenim kraljestvom glede ribolovnih pravic je na plano potegnil krhkost ureditve, zapisane v sporazumu o odnosih med Evropsko unijo in Otokom po brexitu. Zaplembe ladjevja, grožnje z zaprtjem pristanišč, s strožjim nadzorom tranzita in oviranjem dobav blaga… Bolj ko bi državi potrebovali druga drugo za skupen pristop h globalnim gospodarskim in varnostnim izzivom, bolj se njuna politična vrhova vedeta kot pobalina na domačem dvorišču. Težavno je tudi reševanje ureditve na irskem otoku.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je odreklo primat zakonodaji Evropske unije, je zamajala temelje evropske povezave in sprožilo novo krizo v odnosih med vzhodnim in zahodnim delom Unije. Bruselj vzhodnim članicam vztrajno očita kršitve vladavine prava. Poleg tega se populistični voditelji na vzhodu soočajo z vse močnejšo opozicijo v svojih lastnih državah.
Svet se je znašel v vrtincu energetske krize. Vsak dan dobivamo nove informacije o tem, kaj so vzroki zanjo, kako dolgo bi lahko trajala in kako naj se odzivamo nanjo. So njeni vzroki strukturne ali geopolitične narave? Po drugi strani smo priča visoki gospodarski rasti. Je to samo začasne narave ali pa svet postaja drugačen, kot smo ga poznali?
Čeprav sta od izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije minili že skoraj dve leti, je reševanje odprtih vprašanj po brexitu še vedno vzrok za številne napetosti med Londonom in Brusljem. Severnoirski protokol, del britanskega izstopnega sporazuma, s katerim so preprečili trdo mejo med Severno Irsko in Republiko Irsko, ki je članica Evropske unije, velja že devet mesecev, a njegovo izvajanje spremljajo številne težave. V Bruslju so napovedali, da bodo odprta vprašanja rešili do konca leta, v Londonu pa grozijo s prekinitvijo pogovorov.
Države Zahodnega Balkana zdaj že desetletja poslušajo, da je njihova prihodnost v Evropski uniji. A širitveni proces zastaja. V Uniji zato, ker si mnogi širitve na revnejši in pogosto težavnejši del celine ne želijo, med kandidatkami in državami, ki bi to rade postale, pa želja po članstvu usiha, pogosto tudi reformna vnema. Na Brdu pri Kranju bosta Slovenija in Evropska unija gostili voditelje Severne Makedonije in Albanije, ki se, zdaj zaradi blokade Bolgarije, ne moreta začeti pogajati, etnično razklanih - najuspešnejše kandidatke Črne gore ter Bosne in Hercegovine, ki je še daleč od začetka pogajanj, ter Kosova in Srbije, ki sta zaradi registrskih tablic na administrativno mejo poslala policijo in vojsko. Prisluhnite, kako trdna in oddaljena je evropska perspektiva Zahodnega Balkana, kjer si – tako kot v preteklosti – želijo svoj vpliv širiti tudi mnogi drugi.
Tudi v Alzaciji je lansko pomlad najprej zastalo, nato pa se upočasnilo življenje. Strasbourg, ki mu mednarodne ustanove dajejo večkulturni značaj, le počasi dobiva staro podobo. Zdaj se tja vrača delo ene izmed osrednjih evropskih institucij - hoteli so polni, restavracije prav tako, na cesti gneča, v ušesa prihaja babilon jezikov. Naj se jim presedanje z bruseljskega na strasbourški sedež Evropskega parlamenta zdi nepotrebno, še vedno je večina meščanov zadovoljna s takšno evropsko podobo Strasbourga. Utrip v mestu je izmeril Luka Robida. Več v oddaji Eppur si muove In vendar se vrti.
V Nemčiji bodo konec tedna parlamentarne volitve, ki pomenijo konec vladavine Angele Merkel in novo smer največjega evropskega gospodarstva. Troboj za nasledstvo Merklove se je med volilno kampanjo sprevrgel v dvoboj med kandidatom Socialdemokratov Olafom Scholzem in Arminom Laschetom iz Krščansko demokratske unije. Kandidatka Zelenih Annalena Baerbock, ki je bila na začetku tudi v igri za kanclerski položaj, je odpadla. Zakaj Nemčija še ni pripravljena na kanclerko iz stranke Zelenih, zakaj je socialdemokratski kandidat sprejemljivejši in kaj vse se bo z njim spremenilo v Nemčiji in Evropi, je v tokratnem Eppur si muove osvetlila dopisnica iz Berlina Polona Fijavž.
Neveljaven email naslov