Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov