Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Abubakar je eden od tistih desetih Afričanov, ki so lani po sporazumu z Evropsko unijo prišli k nam z Malte. Rodil se je v Somaliji, a je v zadnjih desetih letih tam preživel le nekaj mesecev. Iz države je poskušal uiti trikrat, v zadnjem poskusu je prek Etiopije, Sudana, Libije in Malte prišel do Slovenije. ”Zdaj že skoraj leto dni živim v integracijski hiši v Mariboru. Tudi službo sem si našel tukaj, sem picopek. Doma v Somaliji so ostali žena in moji trije otroci. Stari so trinajst, osem in šest let.”
Pred pol leta je Abubakar vložil prošnjo, da bi se mu v Sloveniji lahko pridružila tudi njegova družina: ”Nisem še dobil odgovora. Upam, da bodo lahko prišli. Ne vem kdaj, ampak upam, da nekoč bodo. Rad bi, da bi bili skupaj. Nisem jih videl že šest let.” Dodaja, da je bilo težko kar oditi od doma ob takrat majhnih otrocih, a da je bila to edina možnost za preživetje vseh: ”Pošiljam jim denar, ker drugače ne bi preživeli. Žena nima službe, ker služb zaradi stalnih vojn sploh ni. Pač skrbi za otroke. Jaz pošiljam, kolikor lahko. 300 evrov, 200, odvisno, koliko vsak mesec zaslužim. Če ne, pošljem pač toliko, kolikor imam. Da preživijo.”
Na Malto je Abubakar prišel leta 2006, naselili so ga v tamkajšnjem centru za prebežnike iz Afrike, kjer je dobil status begunca, našel pa si je tudi delo v neki italijanski restavraciji: ”Delal sem v italijanski restavraciji kot kuhar, tako da poznam vso italijansko hrano.” Ker so se začele ljudske vstaje v Severni Afriki, se je število beguncev na Malti zelo povečalo in tako so nekaterim ponudili, da odidejo v Nemčijo, Francijo, na Madžarsko ali v Slovenijo. Odločil se je za Slovenijo, kjer ima priznan status begunca, ki ga je dobil že na Malti.
Vrnitev v Somalijo za Abubakarja seveda ne pride v poštev. Pravi, da zaradi dvajset let trajajoče vojne življenje tam ni mogoče. Država obstaja samo na zemljevidu, v njej pa vladata revščina in nasilje: ”Ušel sem leta 2001 in potem še leta 2002, pa 2005. Če bi ostal, me verjetno zaradi spopadov in obračunavanj med plemeni ne bi bilo več. Z avtomobilom sem iz Somalije prišel v Etiopijo, potem pa malo peš, malo z avtomobilom prek Etiopije in Sudana do Libije. Tam sem nekaj časa delal kot gradbeni delavec. No, dela je zmanjkalo, zato smo s čolnom odšli iz Libije na Malto.”
Tam je, kot rečeno, zidarsko žlico zamenjal za kuharsko, svoje znanje pa poskuša izkoristiti tudi v Mariboru: ”Ko sem prišel v Maribor, sem poslal svoj življenjepis vsem picerijam v Mariboru, poklicali so me iz picerije Padrino, v kateri zdaj delam, me vzeli na preskus za dva meseca in nato sem podpisal pogodbo.” Verjetno edini temnopolti picopek v Sloveniji v smehu doda še, da ”nekateri gostje sprašujejo šefa, kdo je ta črnec, ki dela zanj. Potem jih zanima, ali govorim slovensko. Ko jim šef pove, da slabo, jih zanima, ali bom prav spekel pico. Nekaterim sem všeč, nekaterim pa ni najbolj všeč, da jim peče pice Afričan.”
Ko Abubakarja vprašate po njegovih načrtih, vam bo povedal, da si želi iz integracijske hiše oditi v svoje stanovanje. Tukaj mu je všeč, tudi nad službo nimam pripomb, zato načrtuje, da bo v Sloveniji ostal: ”Rad bi ostal tukaj, ampak z družino. Če bi oni lahko prišli, bi ostal za vedno. Če ne, pa ne vem. Bom pač moral narediti drug načrt.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Abubakar je eden od tistih desetih Afričanov, ki so lani po sporazumu z Evropsko unijo prišli k nam z Malte. Rodil se je v Somaliji, a je v zadnjih desetih letih tam preživel le nekaj mesecev. Iz države je poskušal uiti trikrat, v zadnjem poskusu je prek Etiopije, Sudana, Libije in Malte prišel do Slovenije. ”Zdaj že skoraj leto dni živim v integracijski hiši v Mariboru. Tudi službo sem si našel tukaj, sem picopek. Doma v Somaliji so ostali žena in moji trije otroci. Stari so trinajst, osem in šest let.”
Pred pol leta je Abubakar vložil prošnjo, da bi se mu v Sloveniji lahko pridružila tudi njegova družina: ”Nisem še dobil odgovora. Upam, da bodo lahko prišli. Ne vem kdaj, ampak upam, da nekoč bodo. Rad bi, da bi bili skupaj. Nisem jih videl že šest let.” Dodaja, da je bilo težko kar oditi od doma ob takrat majhnih otrocih, a da je bila to edina možnost za preživetje vseh: ”Pošiljam jim denar, ker drugače ne bi preživeli. Žena nima službe, ker služb zaradi stalnih vojn sploh ni. Pač skrbi za otroke. Jaz pošiljam, kolikor lahko. 300 evrov, 200, odvisno, koliko vsak mesec zaslužim. Če ne, pošljem pač toliko, kolikor imam. Da preživijo.”
Na Malto je Abubakar prišel leta 2006, naselili so ga v tamkajšnjem centru za prebežnike iz Afrike, kjer je dobil status begunca, našel pa si je tudi delo v neki italijanski restavraciji: ”Delal sem v italijanski restavraciji kot kuhar, tako da poznam vso italijansko hrano.” Ker so se začele ljudske vstaje v Severni Afriki, se je število beguncev na Malti zelo povečalo in tako so nekaterim ponudili, da odidejo v Nemčijo, Francijo, na Madžarsko ali v Slovenijo. Odločil se je za Slovenijo, kjer ima priznan status begunca, ki ga je dobil že na Malti.
Vrnitev v Somalijo za Abubakarja seveda ne pride v poštev. Pravi, da zaradi dvajset let trajajoče vojne življenje tam ni mogoče. Država obstaja samo na zemljevidu, v njej pa vladata revščina in nasilje: ”Ušel sem leta 2001 in potem še leta 2002, pa 2005. Če bi ostal, me verjetno zaradi spopadov in obračunavanj med plemeni ne bi bilo več. Z avtomobilom sem iz Somalije prišel v Etiopijo, potem pa malo peš, malo z avtomobilom prek Etiopije in Sudana do Libije. Tam sem nekaj časa delal kot gradbeni delavec. No, dela je zmanjkalo, zato smo s čolnom odšli iz Libije na Malto.”
Tam je, kot rečeno, zidarsko žlico zamenjal za kuharsko, svoje znanje pa poskuša izkoristiti tudi v Mariboru: ”Ko sem prišel v Maribor, sem poslal svoj življenjepis vsem picerijam v Mariboru, poklicali so me iz picerije Padrino, v kateri zdaj delam, me vzeli na preskus za dva meseca in nato sem podpisal pogodbo.” Verjetno edini temnopolti picopek v Sloveniji v smehu doda še, da ”nekateri gostje sprašujejo šefa, kdo je ta črnec, ki dela zanj. Potem jih zanima, ali govorim slovensko. Ko jim šef pove, da slabo, jih zanima, ali bom prav spekel pico. Nekaterim sem všeč, nekaterim pa ni najbolj všeč, da jim peče pice Afričan.”
Ko Abubakarja vprašate po njegovih načrtih, vam bo povedal, da si želi iz integracijske hiše oditi v svoje stanovanje. Tukaj mu je všeč, tudi nad službo nimam pripomb, zato načrtuje, da bo v Sloveniji ostal: ”Rad bi ostal tukaj, ampak z družino. Če bi oni lahko prišli, bi ostal za vedno. Če ne, pa ne vem. Bom pač moral narediti drug načrt.”
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Neveljaven email naslov