Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Max Andersson je uveljavljen ustvarjalec stripov in animiranih filmov: ”Kot otrok sem se osnov risanja učil od klasikov stripa, denimo Tin Tin mi je bil všeč, pa Racman Jaka in podobni. Kmalu sem se naveličal tega lepega risanja in začel risati po svoje. Moji stripi so v trenutku postali grši.” Max temu pravi ”svoj dialekt, svoja smer”. Razvijati ga je začel že v najstniških letih. Sprva je hotel postati mehanik, ker je bil zaljubljen v vonj po bencinu. V biografiji si je izmislil, da je risati začel zato, ker mu je bil všeč vonj po črnilu. In če je bila to včasih laž, je danes čista resnica: ”Ljubim vonj po potiskanem papirju. Spominja me na otroštvo. Če strip ni natisnjen na papirju, ga sploh ne preberem.”
Eden najbolj priznanih švedskih ustvarjalcev stripov in animiranih filmov se je rodil na skrajnem severu Švedske: ”Karesundo je mesto na Laponskem, moja starša sta tam delala kot učitelje v šoli za Samije. Imel sem tudi samijsko varuško in čeprav biološko nimam nobene povezave z njimi, sem vsaj od varuške gotovo pobral kakšno značilnost.” Pri sebi je opazil vsaj dve – nomadsko življenje, saj se neprestano seli (po nekajletnem bivanju v ZDA zdaj živi v Berlinu) in občutek za drugačno umetnost.
Max Andersson je vsako leto gost mnogih festivalov animiranega filma, tudi v Ljubljani letos na Animateki ni bil prvič: ”Posebno pri Ljubljani je to, da ni prav posebna.” Dodaja, da mu je to po svoje všeč, saj ga spominja na Švedsko. In očitno mu je tukaj res všeč, tudi njegova dela čedalje bolj pogosto vključujejo tematiko z našega področja, denimo najnovejši film Tito on Ice.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Max Andersson je uveljavljen ustvarjalec stripov in animiranih filmov: ”Kot otrok sem se osnov risanja učil od klasikov stripa, denimo Tin Tin mi je bil všeč, pa Racman Jaka in podobni. Kmalu sem se naveličal tega lepega risanja in začel risati po svoje. Moji stripi so v trenutku postali grši.” Max temu pravi ”svoj dialekt, svoja smer”. Razvijati ga je začel že v najstniških letih. Sprva je hotel postati mehanik, ker je bil zaljubljen v vonj po bencinu. V biografiji si je izmislil, da je risati začel zato, ker mu je bil všeč vonj po črnilu. In če je bila to včasih laž, je danes čista resnica: ”Ljubim vonj po potiskanem papirju. Spominja me na otroštvo. Če strip ni natisnjen na papirju, ga sploh ne preberem.”
Eden najbolj priznanih švedskih ustvarjalcev stripov in animiranih filmov se je rodil na skrajnem severu Švedske: ”Karesundo je mesto na Laponskem, moja starša sta tam delala kot učitelje v šoli za Samije. Imel sem tudi samijsko varuško in čeprav biološko nimam nobene povezave z njimi, sem vsaj od varuške gotovo pobral kakšno značilnost.” Pri sebi je opazil vsaj dve – nomadsko življenje, saj se neprestano seli (po nekajletnem bivanju v ZDA zdaj živi v Berlinu) in občutek za drugačno umetnost.
Max Andersson je vsako leto gost mnogih festivalov animiranega filma, tudi v Ljubljani letos na Animateki ni bil prvič: ”Posebno pri Ljubljani je to, da ni prav posebna.” Dodaja, da mu je to po svoje všeč, saj ga spominja na Švedsko. In očitno mu je tukaj res všeč, tudi njegova dela čedalje bolj pogosto vključujejo tematiko z našega področja, denimo najnovejši film Tito on Ice.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Neveljaven email naslov