Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Wimme Saari je eden najbolj znanih joikarjev na svetu. Verjetno ga pozna vseh 80 tisoč Samijev, ki danes živijo na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji. Wimme pravi, da je žal ostal eden redkih, ki še živi nomadsko življenje staroselcev s severa Evrope. A tudi on žal ne sledi več čredam severnih jelenov, temveč se seli iz enega mesta v drugega in tam koncertira.
Wimme je predstavnik ljudstva, ki danes živi v štirih državah: na Norveške, Švedskem, nekaj pa tudi na Finskem in polotoku Kola v Rusiji. Njihovo tradicionalno šamansko petje se imenuje joik in Wimme je eden najbolj znanih izvajalcev. ”Na kratko – joika je način opisovanja karakterja osebe, živali ali pa pokrajine. Ko joikaš, uporabljaš melodijo, besede, ritem, barvo zvoka, ki opisuje tistega ali tisto, kar joikaš. Vse v naravi je živo, človek, lisica ali kamen. Veste, ne joikaš o nekom, ampak joikaš nekoga.”
In čeprav se nam nepoznavalcem zdi, da je joikanje nekaj otožnega, žalostnega, to ni nujno res. Če si dober, si lahko prijoikaš tudi kakšno dekle, pravi Wimme: ”Ja, se je tudi včasih zgodilo. Tega sicer nisem pogosto izkoriščal, ampak če sem tako čutil, potem sem tako tudi storil. Joikanje je bilo neke vrste moje skrivno orožje, zelo uspešno.”
Wimme Saari, katerega pravi (samijski) priimek je sicer Soulu, a so mu ga Finci v otroštvu spremenili, je danes ambasador samijske kulture. Tradicionalno glasbo ljudi s severa kombinira z modernimi ritmi in jo s tem ohranja pri življenju. Nastopal je tudi že v ZDA, kjer je odkril, da je njegova glasba pravzaprav sorodna z glasbo prvotnih prebivalcev severne Amerike: ”Bilo je čisto tako, kot da bi poslušal svojega strica Lasseja. Točno tako je joikal on – isti občutek, ista melodija in ritem. Ne vem, od kod takšna podobnost. Verjetno iz narave. Enako glasbo imamo.”
Sicer pa kultura Samijev (in ne Laponcev, kar Wimme posebej poudari) ni samo joik. Več pa seveda v posnetku!
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Wimme Saari je eden najbolj znanih joikarjev na svetu. Verjetno ga pozna vseh 80 tisoč Samijev, ki danes živijo na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji. Wimme pravi, da je žal ostal eden redkih, ki še živi nomadsko življenje staroselcev s severa Evrope. A tudi on žal ne sledi več čredam severnih jelenov, temveč se seli iz enega mesta v drugega in tam koncertira.
Wimme je predstavnik ljudstva, ki danes živi v štirih državah: na Norveške, Švedskem, nekaj pa tudi na Finskem in polotoku Kola v Rusiji. Njihovo tradicionalno šamansko petje se imenuje joik in Wimme je eden najbolj znanih izvajalcev. ”Na kratko – joika je način opisovanja karakterja osebe, živali ali pa pokrajine. Ko joikaš, uporabljaš melodijo, besede, ritem, barvo zvoka, ki opisuje tistega ali tisto, kar joikaš. Vse v naravi je živo, človek, lisica ali kamen. Veste, ne joikaš o nekom, ampak joikaš nekoga.”
In čeprav se nam nepoznavalcem zdi, da je joikanje nekaj otožnega, žalostnega, to ni nujno res. Če si dober, si lahko prijoikaš tudi kakšno dekle, pravi Wimme: ”Ja, se je tudi včasih zgodilo. Tega sicer nisem pogosto izkoriščal, ampak če sem tako čutil, potem sem tako tudi storil. Joikanje je bilo neke vrste moje skrivno orožje, zelo uspešno.”
Wimme Saari, katerega pravi (samijski) priimek je sicer Soulu, a so mu ga Finci v otroštvu spremenili, je danes ambasador samijske kulture. Tradicionalno glasbo ljudi s severa kombinira z modernimi ritmi in jo s tem ohranja pri življenju. Nastopal je tudi že v ZDA, kjer je odkril, da je njegova glasba pravzaprav sorodna z glasbo prvotnih prebivalcev severne Amerike: ”Bilo je čisto tako, kot da bi poslušal svojega strica Lasseja. Točno tako je joikal on – isti občutek, ista melodija in ritem. Ne vem, od kod takšna podobnost. Verjetno iz narave. Enako glasbo imamo.”
Sicer pa kultura Samijev (in ne Laponcev, kar Wimme posebej poudari) ni samo joik. Več pa seveda v posnetku!
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov