Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.
Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.
Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Neveljaven email naslov