Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Japonci smo navajeni absolutne prijaznosti, pri vas je ne doživiš vedno,” je ena izmed sicer redkih kritik, ki jih ima Chiharu Nakashima do Slovenije in Slovencev. Cveto Podlogar pa na Japonskem pogreša bolj prijateljske odnose in boljše sprejemanje tujcev.
Skupna zgodba zakoncev Podlogar – Nakashima traja že dobrih 20 let. Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem. Poučeval je smučanje in spoznal Chiharu. “Čez tri dni sem se pojavil pred vrati njenega doma v Tokiu.”
Chiharu in Cveto imata svoje turistično podjetje, ukvarjata se z vodenjem japonskih turistov v gore. Tudi v Slovenijo jih pripeljeta. “Potrebne je veliko promocije, tudi na Japonskem je še vedno najboljša reklama ustno izročilo, lahko pa rečem, da vse več Japoncev pozna Slovenijo.”
“Skrila sem se pod pisalno mizo”
Cveto je bil 11. marca lani, ko sta Japonsko prizadela močan potres in cunami ravno v hribih, Chiharu pa v Tokiu. “Japonci smo vajeni potresov, toda lanski je bil najhujši, kar sem jih doživela. Tako se je streslo, da sem mislila, da je epicenter potresa v Saitami, 50 kilometrov iz Tokia, kjer živiva s Cvetom. Omare so se zrušile, skrila sem se pod pisalno mizo. Zmanjkalo je elektrike in vode.”
Chiharu se je nekaj dni po katastrofi odpravila na prizadeto območje kot prostovoljka, junija lani sta skupaj s Cvetom na Bledu organizirala tudi humanitarni Japonski večer. “Prodajali smo majice, odzvali so se tudi mediji, pomagal nam je blejski župan. Japonski večer na Bledu je bil zelo uspešen, zbrali smo kar nekaj sredstev, zelo sem hvaležna Slovenkam in Slovencem,” pripoveduje Chiharu.
Slovenec o Japoncih, Japonka o Slovencih
@Val202 se strinjam;sem to doživela v Tokyu
— icyy (@sigarbo) January 25, 2012
Chiharu in Cveto sta večji del leta na poti, po našem srečanju v Tokiu sta za mesec dni vodila skupino japonskih turistov na Tajsko. Pogosto japonske navdušence nad gorami pripeljeta tudi v Slovenijo. Chiharu je večinoma navdušena nad Slovenijo, tudi Cveto je z življenjem na Japonskem zelo zadovoljen, oba pa smo vseeno izvali, da poskusita biti kritična do narodov svojih partnerjev.
“Pogrešam več pravega prijateljstva, Japonci so zelo predani delu. Služba je daleč na prvem mestu, šele potem pride ostalo,” pravi Cveto Podlogar.
Chiharu pa dodaja: “Na Japonskem smo na primer v gostilni navajeni brezhibne postrežbe, natakarji so vedno prijazni in normalno je, da so ustrežljivi. Postregli te bodo hitro in z nasmeškom. S Cvetom imava kar nekaj slabih izkušenj z osebjem po slovenskih hotelih. Stvari se odvijajo zelo počasi, ljudje so pogosto neprijazni.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
“Japonci smo navajeni absolutne prijaznosti, pri vas je ne doživiš vedno,” je ena izmed sicer redkih kritik, ki jih ima Chiharu Nakashima do Slovenije in Slovencev. Cveto Podlogar pa na Japonskem pogreša bolj prijateljske odnose in boljše sprejemanje tujcev.
Skupna zgodba zakoncev Podlogar – Nakashima traja že dobrih 20 let. Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem. Poučeval je smučanje in spoznal Chiharu. “Čez tri dni sem se pojavil pred vrati njenega doma v Tokiu.”
Chiharu in Cveto imata svoje turistično podjetje, ukvarjata se z vodenjem japonskih turistov v gore. Tudi v Slovenijo jih pripeljeta. “Potrebne je veliko promocije, tudi na Japonskem je še vedno najboljša reklama ustno izročilo, lahko pa rečem, da vse več Japoncev pozna Slovenijo.”
“Skrila sem se pod pisalno mizo”
Cveto je bil 11. marca lani, ko sta Japonsko prizadela močan potres in cunami ravno v hribih, Chiharu pa v Tokiu. “Japonci smo vajeni potresov, toda lanski je bil najhujši, kar sem jih doživela. Tako se je streslo, da sem mislila, da je epicenter potresa v Saitami, 50 kilometrov iz Tokia, kjer živiva s Cvetom. Omare so se zrušile, skrila sem se pod pisalno mizo. Zmanjkalo je elektrike in vode.”
Chiharu se je nekaj dni po katastrofi odpravila na prizadeto območje kot prostovoljka, junija lani sta skupaj s Cvetom na Bledu organizirala tudi humanitarni Japonski večer. “Prodajali smo majice, odzvali so se tudi mediji, pomagal nam je blejski župan. Japonski večer na Bledu je bil zelo uspešen, zbrali smo kar nekaj sredstev, zelo sem hvaležna Slovenkam in Slovencem,” pripoveduje Chiharu.
Slovenec o Japoncih, Japonka o Slovencih
@Val202 se strinjam;sem to doživela v Tokyu
— icyy (@sigarbo) January 25, 2012
Chiharu in Cveto sta večji del leta na poti, po našem srečanju v Tokiu sta za mesec dni vodila skupino japonskih turistov na Tajsko. Pogosto japonske navdušence nad gorami pripeljeta tudi v Slovenijo. Chiharu je večinoma navdušena nad Slovenijo, tudi Cveto je z življenjem na Japonskem zelo zadovoljen, oba pa smo vseeno izvali, da poskusita biti kritična do narodov svojih partnerjev.
“Pogrešam več pravega prijateljstva, Japonci so zelo predani delu. Služba je daleč na prvem mestu, šele potem pride ostalo,” pravi Cveto Podlogar.
Chiharu pa dodaja: “Na Japonskem smo na primer v gostilni navajeni brezhibne postrežbe, natakarji so vedno prijazni in normalno je, da so ustrežljivi. Postregli te bodo hitro in z nasmeškom. S Cvetom imava kar nekaj slabih izkušenj z osebjem po slovenskih hotelih. Stvari se odvijajo zelo počasi, ljudje so pogosto neprijazni.”
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Neveljaven email naslov