Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.
Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.
Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Neveljaven email naslov