Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

EO Annie Machon

08.04.2015

Annie Machon je simpatična in zgovorna plavolaska, ki ji nikoli ne bi pripisali zgodovine tajne agentke in nekdanje žvižgačice. Vohunka, ki si to ni želela postati, je bila v devetdesetih priča številnim nepravilnostim britanske obveščevalne agencije MI5, za katero je nekaj let tudi delala. Ker se z njihovo politiko dela ni strinjala, je leta 1996 zapustila te vrste in postala žvižgačica. Javnost je želela opozoriti na zlorabe, laži in nezakonite metode delovanja tajnih služb, vse to pa je prineslo tudi nekaj zelo neprijetnih posledic. Annie Machon je v Sloveniji predavala marca na seminarju Omrežne motnje, ki ga je organiziral zavod Aksioma. Ob kozarcu črnega vina smo jo pred mikrofon ujeli tudi mi.

"Vohunstvo, kot ga predstavljajo denimo filmi o Jamesu Bondu, ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge, kar je daleč od realnosti."

Ali ste se kdaj želeli postaviti v vlogo vohuna in ali ste se kdaj vprašali, ali je to delo resnično tako glamurozno, kot ga prikazujejo denimo filmi o agentu 007, Jamesu Bondu? No, Annie Machon ima o tem svoje mnenje. Podoba vohuna v omenjenih filmih je po njenem mnenju navadno sranje – tako se je izrazila.

“Sem se res? Ojoj! No, vsa mitologija, ki se plete okrog vohunov v Veliki Britaniji, je zelo pretirana – predvsem filmi o Jamesu Bondu. Čeprav v filmih vohuni delajo napake, kršijo zakon, dogaja se škandal za škandalom, še vedno obstaja na tisoče ljudi, ki bi radi postali del tajne službe. Ta predstava poklica ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge – vse deluje v skladu z zakonom in etično – kar je daleč od resničnosti.”

In Britanka Annie Machon to pripoveduje iz lastnih izkušenj. Skoraj šest let je bila namreč vohunka za britansko obveščevalno službo MI5 – pa si tega dela sprva sploh ni želela opravljati. “Želela sem postati diplomatka, v obveščevalni službi sem pristala po nesreči.”

Delo tajne agentke je opravljala šest let na treh različnih položajih: najprej na političnem oddelku, nato na oddelku za irsko vprašanje, nazadnje pa na oddelku za mednarodni terorizem. A na nobenem ni bilo tako vznemirljivo in sanjsko, da bi si želela ostati.

“Obstajala so nezakonita prisluškovanja – to se sicer dogaja tudi danes, nedolžni ljudje so odhajali v zapor, saj je MI5 prikrivala ključne dokaze v sodnih procesih, seveda pa ne morem mimo nezakonitega poskusa umora libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 1996. Britanska zunanja obveščevalna agencija MI6 je financirala Al Kaido v Libiji, da bi ta ubila Gadafija.”

Zaradi spodletelega poskusa napada na Gadafija, pri čemer je umrlo enajst nedolžnih ljudi, in bombnega napada Ire v londonskem Cityju, ki ga MI5 ni preprečila, pa bi ga lahko, sta skupaj s partnerjem, prav tako obveščevalcem v MI5, Davidom Shaylerjem, istega leta dala odpoved, da bi postala žvižgača. Postala pa sta tudi ubežnika in zbežala v Francijo. Davida so zaprli, plačal je tudi njen davek.

“Znašel se je v takšnem položaju, v kakršnem je zdaj Snowden. Seveda pa je Davidu grozila nekoliko milejša kazen, ker se je prostovoljno vrnil v Veliko Britanijo, čeprav je vedel, da mu bodo sodili. Grozilo mu je šest let zaporne kazni. To je bilo precej slabo, a vseeno ne tako hudo kot pri Snowdnu, ki mu grozi do 35 let zapora, če se preda.”

David Shayler je v zaporu odslužil razmeroma kratko kazen, 4 mesece v Franciji in dober mesec dni v Veliki Britaniji. Zaradi vsega, kar se je dogajalo Davidu, pa tudi zaradi groženj s smrtjo, ki jih je sama dobila po razkritju tajnih podatkov obveščevalne službe MI5, je Annie Machon še nekaj let živela v strahu, da bi ji agencija ali kdor koli drug škodil.

Kljub razburljivemu življenju v času sojenja Davidu Shaylerju se je po njegovi izpustitvi življenje nekako vrnilo v stare tirnice. Vendar Annie pravi, da je ves proces zelo vplival na njun odnos. Davida je vse skupaj zlomilo, imel se je za novega Mesijo, zato so se njune poti na neki točki ločile. “Ni več zasebnosti. Ko sva postala žvižgača, sva se začela zavedati, da sva sumljiva. Zato se nisva več pogovarjala po telefonu, pa tudi doma nisva govorila. Pritisk je bil prehud, zato sva se potem leta 2006 tudi razšla.”

Po letih nevarnega življenja in slave je vohunstvo in propadlo zvezo pospravila v predal, ki si ga ne želi več odpreti. Zdaj živi razpeta med Berlinom in Veliko Britanijo in svoje izkušnje deli s širšo javnostjo, sodeluje v več skupinah, ki pomagajo žvižgačem, še naprej opozarja na nepravilnosti pri delu obveščevalnih agencij, piše knjige – med drugim je napisala knjigo z naslovom Vohuni, laži in žvižgači – predava po svetu in pravi, da se pod nobenim pogojem ne bi vrnila v viharna devetdeseta leta.

“No, verjetno bi bila po vseh izkušnjah, ki sem jih z leti pridobila, zdaj veliko boljša vohunka. Uspelo se mi je prebiti skozi proces, vsakomur ne uspe, meni je – s pomočjo prijateljev, družine in rdečega vina (haha). Res sem hvaležna in srečna, da si lahko na novo zgradim svoje življenje. To je to, kar jaz označujem za bogastvo v življenju. Denar ne prinaša sreče, sreča je, da lahko živiš polno življenje.”


Evropa osebno

725 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

EO Annie Machon

08.04.2015

Annie Machon je simpatična in zgovorna plavolaska, ki ji nikoli ne bi pripisali zgodovine tajne agentke in nekdanje žvižgačice. Vohunka, ki si to ni želela postati, je bila v devetdesetih priča številnim nepravilnostim britanske obveščevalne agencije MI5, za katero je nekaj let tudi delala. Ker se z njihovo politiko dela ni strinjala, je leta 1996 zapustila te vrste in postala žvižgačica. Javnost je želela opozoriti na zlorabe, laži in nezakonite metode delovanja tajnih služb, vse to pa je prineslo tudi nekaj zelo neprijetnih posledic. Annie Machon je v Sloveniji predavala marca na seminarju Omrežne motnje, ki ga je organiziral zavod Aksioma. Ob kozarcu črnega vina smo jo pred mikrofon ujeli tudi mi.

"Vohunstvo, kot ga predstavljajo denimo filmi o Jamesu Bondu, ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge, kar je daleč od realnosti."

Ali ste se kdaj želeli postaviti v vlogo vohuna in ali ste se kdaj vprašali, ali je to delo resnično tako glamurozno, kot ga prikazujejo denimo filmi o agentu 007, Jamesu Bondu? No, Annie Machon ima o tem svoje mnenje. Podoba vohuna v omenjenih filmih je po njenem mnenju navadno sranje – tako se je izrazila.

“Sem se res? Ojoj! No, vsa mitologija, ki se plete okrog vohunov v Veliki Britaniji, je zelo pretirana – predvsem filmi o Jamesu Bondu. Čeprav v filmih vohuni delajo napake, kršijo zakon, dogaja se škandal za škandalom, še vedno obstaja na tisoče ljudi, ki bi radi postali del tajne službe. Ta predstava poklica ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge – vse deluje v skladu z zakonom in etično – kar je daleč od resničnosti.”

In Britanka Annie Machon to pripoveduje iz lastnih izkušenj. Skoraj šest let je bila namreč vohunka za britansko obveščevalno službo MI5 – pa si tega dela sprva sploh ni želela opravljati. “Želela sem postati diplomatka, v obveščevalni službi sem pristala po nesreči.”

Delo tajne agentke je opravljala šest let na treh različnih položajih: najprej na političnem oddelku, nato na oddelku za irsko vprašanje, nazadnje pa na oddelku za mednarodni terorizem. A na nobenem ni bilo tako vznemirljivo in sanjsko, da bi si želela ostati.

“Obstajala so nezakonita prisluškovanja – to se sicer dogaja tudi danes, nedolžni ljudje so odhajali v zapor, saj je MI5 prikrivala ključne dokaze v sodnih procesih, seveda pa ne morem mimo nezakonitega poskusa umora libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 1996. Britanska zunanja obveščevalna agencija MI6 je financirala Al Kaido v Libiji, da bi ta ubila Gadafija.”

Zaradi spodletelega poskusa napada na Gadafija, pri čemer je umrlo enajst nedolžnih ljudi, in bombnega napada Ire v londonskem Cityju, ki ga MI5 ni preprečila, pa bi ga lahko, sta skupaj s partnerjem, prav tako obveščevalcem v MI5, Davidom Shaylerjem, istega leta dala odpoved, da bi postala žvižgača. Postala pa sta tudi ubežnika in zbežala v Francijo. Davida so zaprli, plačal je tudi njen davek.

“Znašel se je v takšnem položaju, v kakršnem je zdaj Snowden. Seveda pa je Davidu grozila nekoliko milejša kazen, ker se je prostovoljno vrnil v Veliko Britanijo, čeprav je vedel, da mu bodo sodili. Grozilo mu je šest let zaporne kazni. To je bilo precej slabo, a vseeno ne tako hudo kot pri Snowdnu, ki mu grozi do 35 let zapora, če se preda.”

David Shayler je v zaporu odslužil razmeroma kratko kazen, 4 mesece v Franciji in dober mesec dni v Veliki Britaniji. Zaradi vsega, kar se je dogajalo Davidu, pa tudi zaradi groženj s smrtjo, ki jih je sama dobila po razkritju tajnih podatkov obveščevalne službe MI5, je Annie Machon še nekaj let živela v strahu, da bi ji agencija ali kdor koli drug škodil.

Kljub razburljivemu življenju v času sojenja Davidu Shaylerju se je po njegovi izpustitvi življenje nekako vrnilo v stare tirnice. Vendar Annie pravi, da je ves proces zelo vplival na njun odnos. Davida je vse skupaj zlomilo, imel se je za novega Mesijo, zato so se njune poti na neki točki ločile. “Ni več zasebnosti. Ko sva postala žvižgača, sva se začela zavedati, da sva sumljiva. Zato se nisva več pogovarjala po telefonu, pa tudi doma nisva govorila. Pritisk je bil prehud, zato sva se potem leta 2006 tudi razšla.”

Po letih nevarnega življenja in slave je vohunstvo in propadlo zvezo pospravila v predal, ki si ga ne želi več odpreti. Zdaj živi razpeta med Berlinom in Veliko Britanijo in svoje izkušnje deli s širšo javnostjo, sodeluje v več skupinah, ki pomagajo žvižgačem, še naprej opozarja na nepravilnosti pri delu obveščevalnih agencij, piše knjige – med drugim je napisala knjigo z naslovom Vohuni, laži in žvižgači – predava po svetu in pravi, da se pod nobenim pogojem ne bi vrnila v viharna devetdeseta leta.

“No, verjetno bi bila po vseh izkušnjah, ki sem jih z leti pridobila, zdaj veliko boljša vohunka. Uspelo se mi je prebiti skozi proces, vsakomur ne uspe, meni je – s pomočjo prijateljev, družine in rdečega vina (haha). Res sem hvaležna in srečna, da si lahko na novo zgradim svoje življenje. To je to, kar jaz označujem za bogastvo v življenju. Denar ne prinaša sreče, sreča je, da lahko živiš polno življenje.”


17.09.2018

Gáspár Miklós Tamás

Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.


10.09.2018

Italee Watson, jamajška reggae pevka

Italee Watson je aktivistka in bojevnica ljubezni. Vzgajali so jo v rastafarijanskem duhu, v Kingstonu je otroštvo preživela v duhovni skupnosti z drugimi družinami. Je glasbenica nove generacije reggaeja, podpisana je pod naslovi skladb z velikimi glasbenimi imeni. Med drugim je nastopala z jamajškim zvezdnikom Shaggyjem.


03.09.2018

Jennifer Clement - predsednica mednarodnega Pena

Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.


09.07.2018

Avdo Avdić

Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.


15.06.2018

Declan Hill

Declan Hill je na univerzi Oxford doktoriral iz prirejanja nogometnih tekem. Kanadski raziskovalni novinar je pred desetletjem izdal odmevno knjigo The Fix: Organized Crime and Soccer. V njej je podrobno razkril delovanje azijske stavniške mafije, katere lovke segajo po vsem svetu. Tudi do Slovenije, trdi Hill. Prepričan je, da bosta na svetovnem prvenstvu v Rusiji vsaj ena ali dve tekmi prodani, predvsem zato, ker nekatere nacionalne nogometne zveze delujejo netransparentno in ne plačujejo nogometašev. Kot enega izmed ključnih problemov nogometa izpostavlja tudi spolno podkupovanje, v večini moške druščine sodnikov so v določenih situacijah lahko zelo ranljive … In to premeteni, do zadnje podrobnosti informirani in organizirani mafijci, znajo izkoristiti. Energični Declan Hill trenutno deluje na nemški univerzi v Würzburgu. Navkljub razkrivanju kočljivih stavniških poslov, se za svojo varnost ne boji. Morda tudi zato, ker je v prostem času navdušen amaterski boksar.


11.06.2018

Rohan Dasgupta

Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.


04.06.2018

Margarita Ulokina

Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka


28.05.2018

Dean Barker

Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji


21.05.2018

Jo Nesbo

40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.


14.05.2018

Aram Bartholl

Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.


07.05.2018

Organske kavbojke v najem

Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari


30.04.2018

Umetnik, ki ni svoboden, je kot ptica v kletki

Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.


16.04.2018

Terry Eagleton

Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.


09.04.2018

Lukas Bärfuss, švicarski pisatelj

Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.


02.04.2018

Brian de Lord

Ko se je pri enajstih letih z Zanzibarja s starši preselil na angleško podeželje, so mu vrstniki dejali, da ne govori prave različice angleščine. Zaradi sprememb in menjave okolja je postal problematičen, rekli so mu otrok s posebnimi potrebami. Ugotovil je, da ni edini in da želi pomagati nemotiviranim otrokom. Brian de Lord je socialni delavec in vodja več centrov za ogrožene otroke in mladostnike. Ukvarja se z agresivnimi in zanemarjenimi posamezniki, pripadniki tolp in radikaliziranimi mladimi.


26.03.2018

Klaus Voigt, nemški zgodovinar

Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.


19.03.2018

Bill Shipsey

Bill Shipsey je dolgoletni aktivist Amnesty International, odvetnik, ustanovitelj globalnega programa Umetnost za človekove pravice in pobudnik nagrade Ambasador vesti. Veterana boja za človekove pravice, ki je letos tudi član mednarodne žirije na Festivalu dokumentarnega filma, smo ujeli med odprtjem prostora Václava Havla v Ljubljani, ki je namenjen spodbujanju demokratičnega dialoga.


12.03.2018

Ryan Atkin

Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.


03.03.2018

Katka Cseh

Redki posamezniki in organizacije se (uspešno) uprejo politiki in ideologiji Viktorja Orbana. Katka Cseh je mlada zdravnica in podpredsednica madžarskega gibanja Momentum, ki je pred meseci preprečilo grandiozno idejo madžarske oblasti, da bi Budimpešta gostila letne olimpijske igre 2024. Mladi aktivisti ne zanikajo političnih ambicij, ostro kritizirajo Orbanovo vladavino, ne skrivajo se pod zaslombo civilne družbe in verjamejo, da lahko nekega dne prevzamejo oblast. Katka Cseh je rojena v Kanadi, študirala je tudi na Nizozemskem, a vidi svojo prihodnost na Madžarskem. Brez olimpijskih iger, a z najboljšimi evropskimi demokratičnimi in gospodarskimi praksami.


26.02.2018

Josh Rocchio: ameriški balkanski Gorenjec

Gost oddaje Evropa osebno je poliglot Josh Rocchio, človek, ki ima toliko poklicev kot jezikov, ki jih govori. Pri nas se je znašel zaradi dekleta, ki je kmalu postalo njegova žena, zdaj so štirje. Josheva zgodba je polna naključij in slučajev, v njej pa ne manjka komičnih vložkov, ki nastavljajo ogledalo slovenski copatarski družbi.


Stran 12 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov