Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Felix Richterich bi lahko bil kar gospod Ricola, čeprav sta v imenu znane blagovne znamke le dve črki njegovega priimka. Je eden redkih, ki pozna recept za bombone s 13-imi zelišči, ki so osvojili svet. Zelo dobro pozna tudi odgovor na vprašanje: “Kdo jih je naredil?” Švicar o Švicarjih in Slovencih.
David Leigh je raziskovalni novinar pri Guardianu, profesor novinarstva na City University v Londonu in dobitnik številnih novinarskih nagrad.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov