Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov