Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Neveljaven email naslov