Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil Tuup in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu.
“Kratka zgodba o meni govori o tem, kako sem dobil svoje ime – Tuup. To je akronim za The Unprecedented Unorthodox Preacher. Iskal sem ime, ki bi me nosilo po moji umetniški poti, in pri 18-ih ali 19-ih me je našlo v sanjah – pravim mu moje duhovno ime. Jaz sem postal Tuup, on je postal jaz in s tem imenom ustvarjam.”
Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta. Besede je najprej zlagal v verze, a kmalu ga je posrkal vase svet pripovedništva:
“Vedno me je privlačila misel, kako je, če ne veš točno, kaj bo prišlo iz tvojih ust, vendar hkrati veš, kaj boš povedal. Pripovedovanje bi lahko primerjal z džezom. Ogrodje obstaja, a se slog lahko spreminja, predstaviš lahko različne motive, a na splošno poznaš konec. Gre za improvizacijo. To je veliko zabavneje, ustvarjaš čarovnijo. Ko se ta konča, se konča tudi trenutek in ga ni več mogoče ponoviti.”
Da trenutek ujamete, pa se morate ustaviti in prisluhniti. Poslušanje je vrlina, ki v hitrem tempu današnjega sveta izgublja svoje mesto. Pripovedovalce zgodb, okoli katerih so se zbrali poslušalci in z zanimanjem poslušali, kako se bo razpletlo, so v Evropi nadomestili zvočniki in ekrani:
“Na zahodu nimamo več časa za druženje. Življenje je podrejeno napredku, premikom, razvoju. Pozabili smo na druženje in ustno izročilo. Spet si moramo vzeti čas in poslušati. Prisluhniti moramo tudi tistemu, česar ne poznamo, kar morda ne izvira iz naše kulture, in uživati v kulturi drugega. To je potovanje v mislih, sledenje pripovedovalcu iz Indije, Afrike ali Kitajske. Gre za poslušanje zgodbe, upam pa, da hkrati tudi za učenje, uživanje in zabavo.”
Zgodbe so temelj medkulturnega dialoga, je prepričan Tuup. Pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo, med kulturami, posamezniki in seveda med pripovedovalcem in njegovimi poslušalci:
“Svoje pripovedovanje si rad predstavljam kot pogovor. V pogovoru ne veš natančno, kaj boš povedal, poslušaš sogovornika, mu odgovoriš, on te posluša in ti nekaj pove – poteka izmenjava. Tako je tudi pri pripovedništvu – okvirno vem, kaj hočem povedati, a hkrati želim biti tudi sam presenečen nad tem, kar pride iz mojih ust. Na Karibih velja pregovor: usta se odprejo, zgodba skoči ven.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil Tuup in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu.
“Kratka zgodba o meni govori o tem, kako sem dobil svoje ime – Tuup. To je akronim za The Unprecedented Unorthodox Preacher. Iskal sem ime, ki bi me nosilo po moji umetniški poti, in pri 18-ih ali 19-ih me je našlo v sanjah – pravim mu moje duhovno ime. Jaz sem postal Tuup, on je postal jaz in s tem imenom ustvarjam.”
Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta. Besede je najprej zlagal v verze, a kmalu ga je posrkal vase svet pripovedništva:
“Vedno me je privlačila misel, kako je, če ne veš točno, kaj bo prišlo iz tvojih ust, vendar hkrati veš, kaj boš povedal. Pripovedovanje bi lahko primerjal z džezom. Ogrodje obstaja, a se slog lahko spreminja, predstaviš lahko različne motive, a na splošno poznaš konec. Gre za improvizacijo. To je veliko zabavneje, ustvarjaš čarovnijo. Ko se ta konča, se konča tudi trenutek in ga ni več mogoče ponoviti.”
Da trenutek ujamete, pa se morate ustaviti in prisluhniti. Poslušanje je vrlina, ki v hitrem tempu današnjega sveta izgublja svoje mesto. Pripovedovalce zgodb, okoli katerih so se zbrali poslušalci in z zanimanjem poslušali, kako se bo razpletlo, so v Evropi nadomestili zvočniki in ekrani:
“Na zahodu nimamo več časa za druženje. Življenje je podrejeno napredku, premikom, razvoju. Pozabili smo na druženje in ustno izročilo. Spet si moramo vzeti čas in poslušati. Prisluhniti moramo tudi tistemu, česar ne poznamo, kar morda ne izvira iz naše kulture, in uživati v kulturi drugega. To je potovanje v mislih, sledenje pripovedovalcu iz Indije, Afrike ali Kitajske. Gre za poslušanje zgodbe, upam pa, da hkrati tudi za učenje, uživanje in zabavo.”
Zgodbe so temelj medkulturnega dialoga, je prepričan Tuup. Pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo, med kulturami, posamezniki in seveda med pripovedovalcem in njegovimi poslušalci:
“Svoje pripovedovanje si rad predstavljam kot pogovor. V pogovoru ne veš natančno, kaj boš povedal, poslušaš sogovornika, mu odgovoriš, on te posluša in ti nekaj pove – poteka izmenjava. Tako je tudi pri pripovedništvu – okvirno vem, kaj hočem povedati, a hkrati želim biti tudi sam presenečen nad tem, kar pride iz mojih ust. Na Karibih velja pregovor: usta se odprejo, zgodba skoči ven.”
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Neveljaven email naslov