Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Poudarja, da je za resnico o tem, kaj se je dogajalo v vojni na Balkanu, treba brati originalne dokumente in ne interpretacij
V vojnih konfliktih resnica nikoli ni samo ena. In če to kje velja, potem to velja za zadnjo krvavo morijo na Balkanu. S tem se je v zadnjih letih soočal srbski mednarodni pravnik, ki živi v Ljubljani, Marko Sladojević.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med uporom proti režimu Slobodana Miloševića, pozneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je med občasnim delom po restavracijah in barih leto dni učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči. Slišal je za razpis in se kmalu znašel med najtežjimi procesi sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil nekdanji sovražnik številka ena– Milošević. Ta je še pred izrekom sodbe umrl, zato je prevzel tudi druge primere vojnih zločincev. Njegovo načelo, da si vsak človek zasluži pošteno sojenje, ga je skoraj stalo družine, potem ko je pristal tudi v ekipi obrambe Radovana Karadžića.
“Da ne bo pomote, jaz ne branim Karadžića neposredno, saj se uradno brani sam. Sem samo v ekipi, ki mu pripravlja in zbira dokaze, pregleduje tisoče dokumentov in se pogovarja s stotinami prič. Smo zaposleni na Haaškem tribunalu in tudi plačujejo nas oni.”
Po desetih letih branja dokumentov in zagovarjanja vojnih zločincev je prekinil delo v Haagu in se posvetil ozaveščanju mladih na Balkanu o tem, kaj se je v regiji dogajalo pred 20 leti.
“Mladim bomo poskušali predstaviti, kaj je to vojna, ker oni o tem nimajo pojma. In jim z nekakšno šok terapijo predstaviti težko življenje po vojni.”
O njegovi dozdajšnji poklicni poti in hoji po robu prepada med moralno in poklicno etiko je Aleksandar Nikolić posnel dokumentarni film Srbski odvetnik.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Poudarja, da je za resnico o tem, kaj se je dogajalo v vojni na Balkanu, treba brati originalne dokumente in ne interpretacij
V vojnih konfliktih resnica nikoli ni samo ena. In če to kje velja, potem to velja za zadnjo krvavo morijo na Balkanu. S tem se je v zadnjih letih soočal srbski mednarodni pravnik, ki živi v Ljubljani, Marko Sladojević.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med uporom proti režimu Slobodana Miloševića, pozneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je med občasnim delom po restavracijah in barih leto dni učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči. Slišal je za razpis in se kmalu znašel med najtežjimi procesi sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil nekdanji sovražnik številka ena– Milošević. Ta je še pred izrekom sodbe umrl, zato je prevzel tudi druge primere vojnih zločincev. Njegovo načelo, da si vsak človek zasluži pošteno sojenje, ga je skoraj stalo družine, potem ko je pristal tudi v ekipi obrambe Radovana Karadžića.
“Da ne bo pomote, jaz ne branim Karadžića neposredno, saj se uradno brani sam. Sem samo v ekipi, ki mu pripravlja in zbira dokaze, pregleduje tisoče dokumentov in se pogovarja s stotinami prič. Smo zaposleni na Haaškem tribunalu in tudi plačujejo nas oni.”
Po desetih letih branja dokumentov in zagovarjanja vojnih zločincev je prekinil delo v Haagu in se posvetil ozaveščanju mladih na Balkanu o tem, kaj se je v regiji dogajalo pred 20 leti.
“Mladim bomo poskušali predstaviti, kaj je to vojna, ker oni o tem nimajo pojma. In jim z nekakšno šok terapijo predstaviti težko življenje po vojni.”
O njegovi dozdajšnji poklicni poti in hoji po robu prepada med moralno in poklicno etiko je Aleksandar Nikolić posnel dokumentarni film Srbski odvetnik.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Neveljaven email naslov