Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
"Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice."
Matthew živi ob oceanu v Kaliforniji. Ima veliko hišo, dva otroka in službo profesorja na Univerzi v Santa Barbari. Nima veliko prostega časa, ko pa je prost, rad igra košarko, sprehaja psa po peščeni plaži ali čas zabija na svoji barki. Tako nekako si je mogoče predstavljati tipično ameriško življenje. Matthew Turk pa vseeno ni tipičen Američan, njegovi stari starši so bili Slovenci.
Ob koncu 19. stoletja so še kot otroci zapustili Slovenijo in ločeno prispeli v Združene države Amerike. Babica in dedek sta se potem spoznala, se zaljubila, si ustvarila družino in tam za vedno ostala: “Takrat sta bila oba zelo mlada, s svojima družinama sta se preselila v Minnesoto. V prvih nekaj desetletjih 20. stoletja se je tja preselilo veliko Slovencev in številni so delo dobili v tamkajšnjih rudnikih železa. Moj oče se je že rodil v Minnesoti, nikoli ni živel v Sloveniji, je pa odraščal ob slovenskem jeziku, saj babica ni govorila angleško. Umrla je, ko sem bil še zelo majhen. Spominjam se, da se nisva mogla pogovarjati, saj je poznala le nekaj angleških besed, večinoma smo se zato sporazumevali s pantomimo.”
Ni pa to edini spomin, ki ga veže na babico.
“Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice.”
Matthew Turk kljub temu, da je napol Slovenec, ne govori slovensko, saj njegov oče ni ohranil stikov s sorodniki v Sloveniji. Pravi, da se doma niso nikoli pogovarjali v slovenščini, zato se tudi jezika ni naučil. Zaradi očetovega dela pa v otroštvu ni imel možnosti vzpostaviti pravih prijateljstev.
“Oče je bil v mornarici, zato smo se veliko selili. Kot otrok sem živel v različnih mestih, to pa ima dobre in slabe strani. Včasih sem zavidal tistim, ki so živeli v istem mestu celo življenje, saj so si lahko ustvarili tista prava dolgoletna prijateljstva. Po drugi strani pa sem doživel veliko stvari, ki jih drugi niso.”
Selil se je v otroštvu – večinoma po mestih na vzhodni obali Združenih držav Amerike, nomadsko življenje pa je ohranil tudi v študijskih letih. Študiral je elektroinženirstvo in robotiko. Na izbiro študija je imela velik vpliv znanstvenofantastična holivudska produkcija.
“Vedno sem si želel ustvarjati naprave, ki bi pomagale ljudem. Samo nebo je meja in na področju računalniške tehnologije se zdi, da ni ovir.”
Področje, na katerem deluje, je večinoma področje računalniškega vida. Zadnje čase večinoma dela na interakciji med človekom in računalnikom in na področju razširjene resničnosti. “Ta tehnologija daje možnost, da informacije iz realnega življenja in tiste, ki jih ustvari računalnik, združimo in vam jih na prijazen način ponudimo. To je ideja razširjene realnosti.”
“Računalništvo danes veliko lažje najde svoj prostor v akademskih vodah kot pred nekaj leti. Oddelki za računalniško znanost se v Ameriki širijo in potrebujejo nov kader, veliko zaposlujejo profesorje, seveda, če so dobri.”
In sam je zelo dober. Potuje in gostuje na številnih uglednih svetovnih univerzah in inštitutih. Živel je na primer v Grenoblu v Franciji, v Lozani v Švici, dvakrat je bil na Finskem – v mestih Tempere in Oulu, zdaj pa je končno prispel tudi v Slovenijo: “Spoznal sem, da je Slovenija lepa in Ljubljana zelo prijetno mesto, vanjo bi se z veseljem vrnil. S sabo bi pripeljal družino, pa tudi svoje brate in sestre, ki še niso bili v Sloveniji. In če bo obstajala kakršna koli možnost, da odkrijem, kdo so moji sorodniki tu, bi bilo čudovito. Rad bi spoznal Turke, moja babica pa se je pisala Kočevar.”
“Podeželje je čudovito, mesto Ljubljana pa bi lahko rekli, da je “dobro vzdrževano” glavno mesto – je zelo čisto in ima lepe stavbe.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) July 15, 2015
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
"Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice."
Matthew živi ob oceanu v Kaliforniji. Ima veliko hišo, dva otroka in službo profesorja na Univerzi v Santa Barbari. Nima veliko prostega časa, ko pa je prost, rad igra košarko, sprehaja psa po peščeni plaži ali čas zabija na svoji barki. Tako nekako si je mogoče predstavljati tipično ameriško življenje. Matthew Turk pa vseeno ni tipičen Američan, njegovi stari starši so bili Slovenci.
Ob koncu 19. stoletja so še kot otroci zapustili Slovenijo in ločeno prispeli v Združene države Amerike. Babica in dedek sta se potem spoznala, se zaljubila, si ustvarila družino in tam za vedno ostala: “Takrat sta bila oba zelo mlada, s svojima družinama sta se preselila v Minnesoto. V prvih nekaj desetletjih 20. stoletja se je tja preselilo veliko Slovencev in številni so delo dobili v tamkajšnjih rudnikih železa. Moj oče se je že rodil v Minnesoti, nikoli ni živel v Sloveniji, je pa odraščal ob slovenskem jeziku, saj babica ni govorila angleško. Umrla je, ko sem bil še zelo majhen. Spominjam se, da se nisva mogla pogovarjati, saj je poznala le nekaj angleških besed, večinoma smo se zato sporazumevali s pantomimo.”
Ni pa to edini spomin, ki ga veže na babico.
“Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice.”
Matthew Turk kljub temu, da je napol Slovenec, ne govori slovensko, saj njegov oče ni ohranil stikov s sorodniki v Sloveniji. Pravi, da se doma niso nikoli pogovarjali v slovenščini, zato se tudi jezika ni naučil. Zaradi očetovega dela pa v otroštvu ni imel možnosti vzpostaviti pravih prijateljstev.
“Oče je bil v mornarici, zato smo se veliko selili. Kot otrok sem živel v različnih mestih, to pa ima dobre in slabe strani. Včasih sem zavidal tistim, ki so živeli v istem mestu celo življenje, saj so si lahko ustvarili tista prava dolgoletna prijateljstva. Po drugi strani pa sem doživel veliko stvari, ki jih drugi niso.”
Selil se je v otroštvu – večinoma po mestih na vzhodni obali Združenih držav Amerike, nomadsko življenje pa je ohranil tudi v študijskih letih. Študiral je elektroinženirstvo in robotiko. Na izbiro študija je imela velik vpliv znanstvenofantastična holivudska produkcija.
“Vedno sem si želel ustvarjati naprave, ki bi pomagale ljudem. Samo nebo je meja in na področju računalniške tehnologije se zdi, da ni ovir.”
Področje, na katerem deluje, je večinoma področje računalniškega vida. Zadnje čase večinoma dela na interakciji med človekom in računalnikom in na področju razširjene resničnosti. “Ta tehnologija daje možnost, da informacije iz realnega življenja in tiste, ki jih ustvari računalnik, združimo in vam jih na prijazen način ponudimo. To je ideja razširjene realnosti.”
“Računalništvo danes veliko lažje najde svoj prostor v akademskih vodah kot pred nekaj leti. Oddelki za računalniško znanost se v Ameriki širijo in potrebujejo nov kader, veliko zaposlujejo profesorje, seveda, če so dobri.”
In sam je zelo dober. Potuje in gostuje na številnih uglednih svetovnih univerzah in inštitutih. Živel je na primer v Grenoblu v Franciji, v Lozani v Švici, dvakrat je bil na Finskem – v mestih Tempere in Oulu, zdaj pa je končno prispel tudi v Slovenijo: “Spoznal sem, da je Slovenija lepa in Ljubljana zelo prijetno mesto, vanjo bi se z veseljem vrnil. S sabo bi pripeljal družino, pa tudi svoje brate in sestre, ki še niso bili v Sloveniji. In če bo obstajala kakršna koli možnost, da odkrijem, kdo so moji sorodniki tu, bi bilo čudovito. Rad bi spoznal Turke, moja babica pa se je pisala Kočevar.”
“Podeželje je čudovito, mesto Ljubljana pa bi lahko rekli, da je “dobro vzdrževano” glavno mesto – je zelo čisto in ima lepe stavbe.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) July 15, 2015
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov