Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
"Ljubljana mi je všeč, zelo tiho mesto je v primerjavi z italijanskimi, ljudje pa radi pomagajo tujcem"
“Marsikdo se zdrzne ob mojem priimku, saj ga povezujejo s slabim. A jaz prihajam iz Kenije, gre za tradicionalni priimek mojega plemena,” pravi Alex Mugabe, prostovoljec EVS pri Zavodu Voluntariat, ki se je v življenju že tolikokrat selil, da je s tem povezan tudi naslov njegove e-pošte, mimioneman, kar v prenesenem pomenu iz svahilija pomeni “en cel človek, živi muzej”. Na prvi pogled je tih, celo plah, a rad govori o migracijah, izobraževanju in Keniji. “Rodil sem se v vasi, ki se imenuje Busia. Potem smo se z družino preselili, odšli smo živet najprej v južni del Kenije, v Mombaso. Pri mojih devetih letih pa smo se preselili v osrednjo Kenijo, v glavno mesto Nairobi. Večino svojega mladostniškega življenja sem preživel tam. S prijatelji sem med selitvami težko vzdrževal stike, laže s sorodniki.“
“Še zmeraj se živo spomnim brutalnega ravnanja policije. Ko smo bili mladi, so policisti velikokrat izvajali racije – to je bilo značilno za obdobje pred letom 1992, ko smo v Keniji dobili večstrankarski politični sistem. Opozicija ni bila dovoljena, nadzora je bilo veliko.”
– Alex Mugabe
V Ljubljano je prišel po vabilu Erasmusovih študentov iz Slovenije, ki jih je spoznal med študijem pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia, kjer je tudi že diplomiral. Pri nas je aktivno sodeloval na razpravah pri vprašanjih migracij, ki so še posebej pomembne v času trajajoče begunske krize. “Pomembna je integracija. A bila bi učinkovitejša, če ljudi ne bi le sprejemali, ampak jih zares vključevali v družbo. Vsak priseljenec bi moral igrati vlogo v slovenski družbi. Dajte ljudem kaj početi, dajte jim službe, vprašajte jih, v čem so najboljši, kaj znajo. Morda so dobri kirurgi, zdravniki, inženirji, lahko da je kateri dober nogometaš. Postavite te ljudi tja, kamor sodijo, dajte jim priložnost. Ne ostanimo le pri teoriji, premaknimo se v prakso,” pravi Alex.
“Ljubljana je precej drugačna glede kulture in integracije. V Italiji, Torinu ali drugod, kolikor vem, je recimo veliko več rasizma.”
– Alex Mugabe
A študij pedagogike ga ni zmeraj zanimal: “Ko sem odraščal, sem hotel biti dober športnik, treniral sem borilne veščine. Vedno sem bil najboljši v taekwandoju. A v klubu, v katerem sem treniral, je bilo veliko korupcije. Tudi nogomet je v Keniji precej priljubljen, še bolj pa tek – v tem je velika konkurenca, moraš biti najboljši, saj Kenijci res znamo teči. Tudi sam sem tekel, a nisem bil med najhitrejšimi.” Zato se je odločil za akademske vode. “V Italiji sem najlaže dobil vizum za bivanje. Hotel sem sicer študirati v Ameriki ali Kanadi, ampak dobiti vizum tam je skoraj nemogoče, schengenski vizum je veliko laže dobiti. Poleg tega je v Italiji živel moj bratranec z družino, ženo Italijanko in tremi otroki, tudi zato je šlo laže. No, bratranec je zdaj žal že umrl.” Po magisteriju pa se namerava preseliti nazaj v Kenijo in tam odpreti šolo.
“Ni pomembno, kje, v mestu ali na vasi, samo da je v Keniji – raje sicer v vasi. Toliko energije sem vložil v študij, da moram zdaj nekaj dati skupnosti, ki ji pripadam. Otroci so naša prihodnost.”
– Alex Mugabe
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
"Ljubljana mi je všeč, zelo tiho mesto je v primerjavi z italijanskimi, ljudje pa radi pomagajo tujcem"
“Marsikdo se zdrzne ob mojem priimku, saj ga povezujejo s slabim. A jaz prihajam iz Kenije, gre za tradicionalni priimek mojega plemena,” pravi Alex Mugabe, prostovoljec EVS pri Zavodu Voluntariat, ki se je v življenju že tolikokrat selil, da je s tem povezan tudi naslov njegove e-pošte, mimioneman, kar v prenesenem pomenu iz svahilija pomeni “en cel človek, živi muzej”. Na prvi pogled je tih, celo plah, a rad govori o migracijah, izobraževanju in Keniji. “Rodil sem se v vasi, ki se imenuje Busia. Potem smo se z družino preselili, odšli smo živet najprej v južni del Kenije, v Mombaso. Pri mojih devetih letih pa smo se preselili v osrednjo Kenijo, v glavno mesto Nairobi. Večino svojega mladostniškega življenja sem preživel tam. S prijatelji sem med selitvami težko vzdrževal stike, laže s sorodniki.“
“Še zmeraj se živo spomnim brutalnega ravnanja policije. Ko smo bili mladi, so policisti velikokrat izvajali racije – to je bilo značilno za obdobje pred letom 1992, ko smo v Keniji dobili večstrankarski politični sistem. Opozicija ni bila dovoljena, nadzora je bilo veliko.”
– Alex Mugabe
V Ljubljano je prišel po vabilu Erasmusovih študentov iz Slovenije, ki jih je spoznal med študijem pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia, kjer je tudi že diplomiral. Pri nas je aktivno sodeloval na razpravah pri vprašanjih migracij, ki so še posebej pomembne v času trajajoče begunske krize. “Pomembna je integracija. A bila bi učinkovitejša, če ljudi ne bi le sprejemali, ampak jih zares vključevali v družbo. Vsak priseljenec bi moral igrati vlogo v slovenski družbi. Dajte ljudem kaj početi, dajte jim službe, vprašajte jih, v čem so najboljši, kaj znajo. Morda so dobri kirurgi, zdravniki, inženirji, lahko da je kateri dober nogometaš. Postavite te ljudi tja, kamor sodijo, dajte jim priložnost. Ne ostanimo le pri teoriji, premaknimo se v prakso,” pravi Alex.
“Ljubljana je precej drugačna glede kulture in integracije. V Italiji, Torinu ali drugod, kolikor vem, je recimo veliko več rasizma.”
– Alex Mugabe
A študij pedagogike ga ni zmeraj zanimal: “Ko sem odraščal, sem hotel biti dober športnik, treniral sem borilne veščine. Vedno sem bil najboljši v taekwandoju. A v klubu, v katerem sem treniral, je bilo veliko korupcije. Tudi nogomet je v Keniji precej priljubljen, še bolj pa tek – v tem je velika konkurenca, moraš biti najboljši, saj Kenijci res znamo teči. Tudi sam sem tekel, a nisem bil med najhitrejšimi.” Zato se je odločil za akademske vode. “V Italiji sem najlaže dobil vizum za bivanje. Hotel sem sicer študirati v Ameriki ali Kanadi, ampak dobiti vizum tam je skoraj nemogoče, schengenski vizum je veliko laže dobiti. Poleg tega je v Italiji živel moj bratranec z družino, ženo Italijanko in tremi otroki, tudi zato je šlo laže. No, bratranec je zdaj žal že umrl.” Po magisteriju pa se namerava preseliti nazaj v Kenijo in tam odpreti šolo.
“Ni pomembno, kje, v mestu ali na vasi, samo da je v Keniji – raje sicer v vasi. Toliko energije sem vložil v študij, da moram zdaj nekaj dati skupnosti, ki ji pripadam. Otroci so naša prihodnost.”
– Alex Mugabe
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov