Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Finka, ki je v Ljubljani prvič zares našla čas za študij, ustalila pa se je na Bledu
Prvič je prišla k nam leta 2006, na Erasmus, nato je v Ljubljani vpisala še magistrski študij, pri nas pa se je dokončno ustalila zaradi ljubezni. Do zlatarja, ki ga je spoznala čisto po naključju na Bledu, čeprav sta živela v isti ulici. In tam 37-letna Netta Norro, ki prihaja s Finske, živi še danes, čeprav se je preselila v nekoliko večje stanovanje. Družina ji pomeni veliko, njen triletni sin ji zjutraj da energijo za ves dan.
“Moja tašča pa pripravlja preprosto slovensko hrano s svežimi sestavinami, odlična je, predvsem meso. Veliko pove podatek, da sem bila deset let, preden sem prišla v Slovenijo, vegetarijanka. Nato pa sem poskusila vašo salamo in poti nazaj ni bilo.”
Finsko gotovo najbolj poznamo po Božičku, nenavadni, morda včasih celo ekscentrični pojavnosti Fincev in kulturi savnanja. Za Fince so savne družabni prostor, kamor povabijo svoje prijatelje tudi na pivo.
“Za to imamo prav poseben izraz, saunakalia, gre pa za eno pločevinko ali steklenico piva oziroma dve, ki ju vzameš v savno. V savni ne popivamo – človek bi bil potem namreč dehidriran, slabo bi se počutil, predvsem naslednji dan. Tudi ko sem bila otrok in sem z očetom hodila v savno, je oče s seboj vedno vzel pivo, jaz pa sem zraven pila sok ali kaj podobnega,” pravi Netta ter k temu prida običaj nežnega tepežkanja, ki spodbudi pretok krvi.
“Temu pravimo vihta ali vasta, gre za dve narečni besedi. Po tradiciji gremo poleti v gozd in naberemo mlade brezove veje. Iz njih naredimo snop, ki ga v savni pomočimo v vedro tople ali hladne vode, odvisno od okusa, nato pa se z njim tepežkamo, pri tem pa lahko vonjamo čudovit vonj brezovih vej.”
Tovrstni običaji še posebej poudarjajo nenavadno, zanimivo naravo Fincev. “Smo temačni, a na zelo smešen način. Saj veste, imamo temačne zimske dneve, ko sonce komajda pokuka iznad horizonta, to pa v Fincih spodbuja nekakšno ustvarjalno melanholijo.”
Netta Norro sicer kot predstavnica za stike na spletu deluje v okviru dveletnega projekta Changing weathers, ki ga sofinancira Evropska unija in katerega cilj je vzpostaviti in vzdrževati dolgoročna sodelovanja ter izmenjave med v projektu sodelujočimi organizacijami, kulturnimi delavci, umetniki ter tradicionalnimi in domorodnimi kulturnimi aktivisti.
To je njena prva redno zaposlitev v 12-ih letih, pred tem je delala kot samozaposlena v novinarstvu in umetnosti, med drugim v okviru iniciative Lilith, ki jo je iz Slovenije uspešno „preselila“ tudi v Slovenijo.
“Priložnosti za redno zaposlitev je vse manj, zato jaz zmeraj pravim, da si moramo ustvarjati poklice, v katerih bi želeli delati v prihodnosti,” pravi Netta Norro.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Finka, ki je v Ljubljani prvič zares našla čas za študij, ustalila pa se je na Bledu
Prvič je prišla k nam leta 2006, na Erasmus, nato je v Ljubljani vpisala še magistrski študij, pri nas pa se je dokončno ustalila zaradi ljubezni. Do zlatarja, ki ga je spoznala čisto po naključju na Bledu, čeprav sta živela v isti ulici. In tam 37-letna Netta Norro, ki prihaja s Finske, živi še danes, čeprav se je preselila v nekoliko večje stanovanje. Družina ji pomeni veliko, njen triletni sin ji zjutraj da energijo za ves dan.
“Moja tašča pa pripravlja preprosto slovensko hrano s svežimi sestavinami, odlična je, predvsem meso. Veliko pove podatek, da sem bila deset let, preden sem prišla v Slovenijo, vegetarijanka. Nato pa sem poskusila vašo salamo in poti nazaj ni bilo.”
Finsko gotovo najbolj poznamo po Božičku, nenavadni, morda včasih celo ekscentrični pojavnosti Fincev in kulturi savnanja. Za Fince so savne družabni prostor, kamor povabijo svoje prijatelje tudi na pivo.
“Za to imamo prav poseben izraz, saunakalia, gre pa za eno pločevinko ali steklenico piva oziroma dve, ki ju vzameš v savno. V savni ne popivamo – človek bi bil potem namreč dehidriran, slabo bi se počutil, predvsem naslednji dan. Tudi ko sem bila otrok in sem z očetom hodila v savno, je oče s seboj vedno vzel pivo, jaz pa sem zraven pila sok ali kaj podobnega,” pravi Netta ter k temu prida običaj nežnega tepežkanja, ki spodbudi pretok krvi.
“Temu pravimo vihta ali vasta, gre za dve narečni besedi. Po tradiciji gremo poleti v gozd in naberemo mlade brezove veje. Iz njih naredimo snop, ki ga v savni pomočimo v vedro tople ali hladne vode, odvisno od okusa, nato pa se z njim tepežkamo, pri tem pa lahko vonjamo čudovit vonj brezovih vej.”
Tovrstni običaji še posebej poudarjajo nenavadno, zanimivo naravo Fincev. “Smo temačni, a na zelo smešen način. Saj veste, imamo temačne zimske dneve, ko sonce komajda pokuka iznad horizonta, to pa v Fincih spodbuja nekakšno ustvarjalno melanholijo.”
Netta Norro sicer kot predstavnica za stike na spletu deluje v okviru dveletnega projekta Changing weathers, ki ga sofinancira Evropska unija in katerega cilj je vzpostaviti in vzdrževati dolgoročna sodelovanja ter izmenjave med v projektu sodelujočimi organizacijami, kulturnimi delavci, umetniki ter tradicionalnimi in domorodnimi kulturnimi aktivisti.
To je njena prva redno zaposlitev v 12-ih letih, pred tem je delala kot samozaposlena v novinarstvu in umetnosti, med drugim v okviru iniciative Lilith, ki jo je iz Slovenije uspešno „preselila“ tudi v Slovenijo.
“Priložnosti za redno zaposlitev je vse manj, zato jaz zmeraj pravim, da si moramo ustvarjati poklice, v katerih bi želeli delati v prihodnosti,” pravi Netta Norro.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Naravovarstveni biolog Dr. Seth Wilson je odraščal na vzhodni obali kake dve uri severno od New Yorka, v majhni državi Connecticut, ki je celo manjša od Slovenije, a prav tako poraščena z gozdovi, v katerih so tudi zveri, denimo ameriški črni medvedi, bobcati – po naše rdečerjavi risi in kojoti. Kot študent je prišel z vzhodne obale v ZDA v Montano, kjer je delal in si ustvaril družino. Kot strokovnjaka za preprečevanje konflliktov med ljudmi in velikimi zvermi so ga k sodelovanju povabili slovenski strokovnjaki in tako je bil zadnjih nekaj let del ekipe znanstvenikov pri projektu varovanja rjavega medveda Life DinAlp Bear in projekta Life Linx, pod pokroviteljstvom katerega bodo pri nas in na Hrvaškem naselili 14 risov iz Slovaške in Romunije.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega? Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nancy Fina je ameriško-italijanska fotografinja in fina sogovornica. Po dobrih treh desetletjih sodelovanja z modnimi veljaki, agencijami in modeli se je odločila za drastično spremembo. Nasvidenje moda, zdaj rešuje svet. “Ljudje imamo različne sprožilce. Mama spreminja stvari zaradi ljubezni. Jaz sem svoje življenje spremenila zaradi jeze. Nadaljevala pa sem zato, ker imam rada ta svet in želim, da postane boljši.” S projektom Zgodbe našega časa s svojimi drznimi podobami in barvami opozarja na strpnost, skrb, ljubezen in krivice.
V tednu Evrovizije se tudi v Evropi osebno selimo na vzhodni Mediteran – v Izrael. Od tam prihaja Yael Barel Ben David, izraelska doktorska študentka komuniciranja znanosti, popotnica, solidna fotografinja, kot se sama opiše. 34-letna Yael je obiskala že 33 držav, večino po srednji šoli, ko je odslužila vojaški rok, ki je obvezen za vse Izraelce. Odraščala je v kmetijskem naselju mošav, kjer prebivalci praviloma sestavljajo zadrugo s skupnim gospodarskim načrtom. Tega je zapustila, se poročila – na Novi Zelandiji, ker se ne strinja s protokolom rabinata, ki ženski jemlje vse pravice. Zdaj je asistentka na tehnološki univerzi Technion, znanstvenica, po novem tudi mama.
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Dvakrat je zlato olimpijsko kolajno dosegel pod zastavo Vzhodne Nemčije, torej Nemške demokratične republike, olimpijsko zlato in srebro pa je prijadral tudi združeni Nemčiji. Z jadranjem je povezan od otroštva in ta vez tudi danes, ko njegove nekdanje države že dolgo ni več, njegov rojstni kraj pa se je iz vzhodnega Berlina spremenil v združeni Berlin, ostaja enako močna kot takrat. Legenda svetovnega jadranja Jochen Schuemann bo kmalu dopolnil 65 let. Še vedno jadra in tudi zmaguje – zadnje velike uspehe je dosegal na slovenskem maxi regatniku Esimit Europa 2, zato je povezan tudi z našo državo.
Carlos Yoder je Argentinec in Slovenec, nikakor pa ne argentinski Slovenec, za kar ga pogosto označijo. V kratkih rokavih je k nam prišel sredi polarne zime leta 2002 in tukaj ostal. Do danes je že v veliki meri izselil Argentino iz sebe, saj ne je mesa, ne mara nogometa in se zmrduje nad tangom. Čeprav je glasbenik, celo multiinstumentalist. In tudi drugace je multi: sam sebi pravi še tehnologist, učitelj, podkaster, intelektualec, lektor, feminist in večni ucenec. Dodajamo le še, da je predsednik Ukulele kluba Slovenije.
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Verjetno je najbolj znan Latvijec v Evropi, gotovo najbolj znan Latvijec v Sloveniji. Z 221 centimetri je eden najvišjih Evropejcev sploh. Poliglot, za kar ni kriv zgolj talent za jezike, ampak predvsem žoga. Košarkarska. Po Latviji in Španiji zdaj živi v ZDA, zanj pa pesti, čeprav trenutno ne igra zaradi poškodbe, že tišči tudi marsikakšen Slovenec. Ime mu je Kristaps Porzingis.
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
Skater iz Luksemburga, ki mu najbolj ustreza površina pred evropskim parlamentom v Bruslju. Tja se je preselil, da bi študiral kinematografijo. V oddaji pove, zakaj nikoli več ne bo šel na volitve. Na YouTube kanalu Vala 202 poglej Mikov skok čez stopnice!
Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.
Laura Sacher je 22-letna Rimljanka, ki je lani večno mesto zamenjala za evropsko prestolnico in začela magisterij evropskih študij. Poliglotka, ki govori štiri evropske jezike, je pred selitvijo v Rimu ustvarjala svojo radijsko oddajo WorldReporter. Je kritična do populističnih vlad in polna upanja za prihodnost Evropske unije. “Kar zdaj opažamo, je predvsem veliko strahu. Ampak po mojem mnenju je med nami mladimi tudi veliko upanja, saj verjamemo v vse, kar je bilo storjeno v preteklosti v okviru Evropske unije. Populistične vlade so na žalost dejstvo, prihajam iz države, ki v tem hipu zelo trpi, saj nima samo enega vodje države, ampak bi lahko celo rekla, da so tam trije. Oblike vladavin se spreminjajo v času in to zelo vpliva na Evropo, spremembe so neizogibne.”
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.
Neveljaven email naslov