Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Neveljaven email naslov