Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov