Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Neveljaven email naslov