Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Nekdanja evropska in nizozemska parlamentarka, podpredsednica evropske liberalne stranke in vseskozi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk
Nizozemska političarka LouseWies Van der Laan že tri leta živi v Sloveniji. Odraščala je v diplomatski družini v ZDA, šolala pa se je tudi v Nemčiji in Belgiji. Njena bogata politična pot se je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v evropskem in potem še v nizozemskem parlamentu.
“Mislim, da je zelo pomembno, da politike ne prepustimo samo politikom, saj gre za preveč pomembno stvar. Poleg tega moramo poskrbeti za to, da so v politiki tudi mladi, ženske … Resnici na ljubo se z njo ukvarjajo po večini beli moški srednjih let, in sicer zaradi moči in svojega ega. Bolj bi se morali truditi, da bi politika zastopala družbo kot celoto.”
Prepričana je, da se ljudje s tem, ko se obrnejo stran od politike, odvrnejo tudi od družbe same. Še poseben odpor do vsega političnega opaža v Sloveniji. Skrbi jo tudi krepitev desnice po Evropi in vse večje zapiranje držav.
Begunska kriza je tako pokazala na neenotnost med članicami Evropske unije, v idejo katere LouseWies Van der Laan sicer še vedno zelo verjame. Opozarja, da trenutna težava niso evropske ustanove, ampak same države.
“28 držav se ob izbruhu begunske krize ni vprašalo, kako bi lahko to težavo enotno rešili, temveč kako bi se lahko izognili temu, da bi begunci ostali pri nas.”
Ograje, žice in zidovi niso rešitev. In če želimo drugačno Evropo, ki bo solidarna, vključujoča, moramo to povedati svojim vladam. In podpreti stranke, ki politike ne gradijo na ksenofobni retoriki strahu pred tujci.
Zelo goreča zagovornica demokracije in vladavine prava na pomislek, da je z demokratičnim odločanjem mogoče uzakoniti tudi diskriminacijo, odvrne, da je težava prav v naši predstava o tem, kaj demokracija sploh je.
“Demokracija ne pomeni zmage večine nad manjšino. Demokracija pomeni predvsem zaščito manjšine pred večino. Bistvo demokracije ni izločiti nekatere v družbi s preglasovanjem. Njeno bistvo je zaščita različnih manjšin: verskih, spolnih, rasnih itn. Na tej podlagi se mora oblikovati zakonodaja.”
Nad odločitvijo našega ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o spremembi zakona o zakonski zvezi, je bila zelo razočarana. Kot pravi, gredo zakonodaje vseh naprednih držav v smeri izenačevanja zakonskih pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.
Po selitvi v Slovenijo pred tremi leti se je nekoliko umaknila iz aktivne politike in se bolj posvetila družini. V prvih letih je za starejšega sina – v času njene intenzivne politične kariere – namreč bolj skrbel mož, zdaj pa sta, kot pravi, uravnotežila karieri.
“V Sloveniji je toliko stvari dobro urejenih. Imate odlično otroško varstvo, res bi si želela vaš vrtec na Nizozemskem, s toplimi kosili, ki jih smeš celo odnesti domov. To so pravi privilegiji. Na drugi strani pa mislim, da je več težav s poslovanjem. Če želiš postaviti podjetje z vso birokracijo in pravili, tu ni tako dobro. Na Nizozemskem lahko odpreš podjetje v petnajstih minutah in prvi dve leti ne plačuješ davkov.”
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Neveljaven email naslov