Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
V Buenos Airesu rojeni Guillermo Escalante je umetnik samouk: glasbenik, oblikovalec keramike, slikar in plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Pred skoraj dvajsetimi leti je odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti.
“Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv.”
Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost.
“Vsake tri mesece v tistih trinajstih letih sem se odpravil v drug kraj, kar je v moje življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali moja rutina; včasih sem se preselil le z enega na drugi konec mesta.”
Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami.
“Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje me je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno.”
Ko je prispel v Ljubljano, se je zavedel, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil – mimogrede, beseda vandrati je ena prvih slovenskih, ki se jih je spomnil med najinim pogovorom.
“Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar.”
Guillermo poje in igra na flavto, kitaro in druge inštrumente v zasedbah Positive Illusion in Clear Vision. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. S kolegi glasbeniki ne vadijo pogosto, to počnejo predvsem zaradi druženja, o vsebini koncerta pa se dogovorijo tik pred nastopom in (občasno tudi z gledališkimi vložki) improvizirajo.
Zgodba o Guillermu Escalanteju se začne v Buenos Airesu, zato ne moremo mimo argentinskega tanga in vprašanja, ali tudi tu v Sloveniji zahaja na milonge.
“Ah, tango … Neki starejši učitelj me je učil tradicionalnega tanga iz tridesetih let, spet mlajši pa sodobnejših oblik tega plesa. Bolj kot za korake gre za občutek, kako se povezati s partnerjem – to je lahko zelo navdihujoče. Opazil sem, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show dancea. Podobno kot moja učitelja temu trendu tudi jaz nasprotujem, mene namreč ne zanima spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ta odprtost, intima je za številne velik izziv. Nisem pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel sem torej, da vsi plešejo, a skladbe malokdo razume. Ampak to v resnici ni pomembno. Dovolj je že to, da ljudje plešejo. Dokler bomo plesali, bo še vse v redu.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
V Buenos Airesu rojeni Guillermo Escalante je umetnik samouk: glasbenik, oblikovalec keramike, slikar in plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Pred skoraj dvajsetimi leti je odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti.
“Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv.”
Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost.
“Vsake tri mesece v tistih trinajstih letih sem se odpravil v drug kraj, kar je v moje življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali moja rutina; včasih sem se preselil le z enega na drugi konec mesta.”
Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami.
“Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje me je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno.”
Ko je prispel v Ljubljano, se je zavedel, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil – mimogrede, beseda vandrati je ena prvih slovenskih, ki se jih je spomnil med najinim pogovorom.
“Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar.”
Guillermo poje in igra na flavto, kitaro in druge inštrumente v zasedbah Positive Illusion in Clear Vision. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. S kolegi glasbeniki ne vadijo pogosto, to počnejo predvsem zaradi druženja, o vsebini koncerta pa se dogovorijo tik pred nastopom in (občasno tudi z gledališkimi vložki) improvizirajo.
Zgodba o Guillermu Escalanteju se začne v Buenos Airesu, zato ne moremo mimo argentinskega tanga in vprašanja, ali tudi tu v Sloveniji zahaja na milonge.
“Ah, tango … Neki starejši učitelj me je učil tradicionalnega tanga iz tridesetih let, spet mlajši pa sodobnejših oblik tega plesa. Bolj kot za korake gre za občutek, kako se povezati s partnerjem – to je lahko zelo navdihujoče. Opazil sem, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show dancea. Podobno kot moja učitelja temu trendu tudi jaz nasprotujem, mene namreč ne zanima spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ta odprtost, intima je za številne velik izziv. Nisem pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel sem torej, da vsi plešejo, a skladbe malokdo razume. Ampak to v resnici ni pomembno. Dovolj je že to, da ljudje plešejo. Dokler bomo plesali, bo še vse v redu.”
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Neveljaven email naslov