Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov.
Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle.
Pomislimo samo na novinarko Ilario Alpi. Bila je mlada, obetavna novinarka tretjega programa italijanske RTV, vendar so jo leta 1994 v Somaliji ubili. Zakaj? Ker je preiskovala trgovino z orožjem – in s to trgovino je bila povezana tudi italijanska obveščevalna služba.
Leo Reitano se s preiskovalnim novinarstvom ukvarja že več kot petnajst let. Ko je začel, je imel veliko upanja, da se bo položaj na novinarskem področju izboljšal in da bo k temu pripomogel tudi sam, ampak stanje in razmere se poslabšujejo – tudi zato se zelo malo mladih italijanskih novinarjev odloča za preiskovalno novinarstvo.
V Italiji so novinarji mizerno plačani. Neka samostojna novinarka, ki sodeluje s tretjim najbolj branim italijanskim časnikom, La Stampa, prejme za članek 40 evrov. Poznam novinarje, ki so pisali za Stampo in so v Rimu morali živeti z 800 ali 900 evri plačila na mesec. Samo najem stanovanja stane 1200 evrov – s tem denarjem torej novinar ne pokrije niti stroškov najema.
Je pa to laže reči kot storiti, še pravi. Ne vem, ali je res tako, ampak morda Leo Reitano tudi zato razmišlja, da bi si za pisanje svoje nove knjige lahko omislil cenejše okolje od italijanskega. Kje? V Ljubljani.
Ljubljana je zelo vabljiva, čista prestolnica. Zelo je organizirana in v njej je – verjamem – zelo lepo živeti. Morda pridem poleti in si najamem stanovanje v središču mesta, saj bi tukaj imel mir, ker ni preveč prometa, ni kaosa.
Leo Reitano, z veseljem. Morda pa napišete ali posnamete še kakšen preiskovalni dokumentarec o naši državi. Verjamem, da bi imeli gradiva več kot dovolj.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov.
Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle.
Pomislimo samo na novinarko Ilario Alpi. Bila je mlada, obetavna novinarka tretjega programa italijanske RTV, vendar so jo leta 1994 v Somaliji ubili. Zakaj? Ker je preiskovala trgovino z orožjem – in s to trgovino je bila povezana tudi italijanska obveščevalna služba.
Leo Reitano se s preiskovalnim novinarstvom ukvarja že več kot petnajst let. Ko je začel, je imel veliko upanja, da se bo položaj na novinarskem področju izboljšal in da bo k temu pripomogel tudi sam, ampak stanje in razmere se poslabšujejo – tudi zato se zelo malo mladih italijanskih novinarjev odloča za preiskovalno novinarstvo.
V Italiji so novinarji mizerno plačani. Neka samostojna novinarka, ki sodeluje s tretjim najbolj branim italijanskim časnikom, La Stampa, prejme za članek 40 evrov. Poznam novinarje, ki so pisali za Stampo in so v Rimu morali živeti z 800 ali 900 evri plačila na mesec. Samo najem stanovanja stane 1200 evrov – s tem denarjem torej novinar ne pokrije niti stroškov najema.
Je pa to laže reči kot storiti, še pravi. Ne vem, ali je res tako, ampak morda Leo Reitano tudi zato razmišlja, da bi si za pisanje svoje nove knjige lahko omislil cenejše okolje od italijanskega. Kje? V Ljubljani.
Ljubljana je zelo vabljiva, čista prestolnica. Zelo je organizirana in v njej je – verjamem – zelo lepo živeti. Morda pridem poleti in si najamem stanovanje v središču mesta, saj bi tukaj imel mir, ker ni preveč prometa, ni kaosa.
Leo Reitano, z veseljem. Morda pa napišete ali posnamete še kakšen preiskovalni dokumentarec o naši državi. Verjamem, da bi imeli gradiva več kot dovolj.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Neveljaven email naslov