Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?

Noro len sem, a kar naprej delam

Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo, režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa z zeleno karto, ki jo je zadel na loteriji, migriral v Združene države.

Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova najnovejša knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje.

“Imam zahtevno delo, dva otroka. Čas, ki mi ostane za pisanje, je med vožnjo z vlakom na delo. 45 min v vsako smer je moj sveti čas. Motiv za pisanje je vedno plaža, Američani takemu kraju pravijo srečni kraj.”