Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija dobro razmerje med ceno in kakovostjo
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Njegova domovina so Združene države Amerike, mama je bila profesorica francoščine, oče psihiater in profesor, dobršen del življenja je preživel v mestu New Haven.
“New Haven je malo mesto, okrog 150 tisoč ljudi. Prvi hamburgerji naj bi bili od tam in tudi najboljša pica. Lahko bi živel tudi tam.”
V umetnostno zgodovino ga ni zaneslo slučajno, pravzaprav je tja zašel po nekaj poskusih, odbojih in odkrušenih idealih o tem, kaj bi počel. Nekaj pa je bilo vendarle ves čas navzoče: Evropa je bila ljubezen na prvi pogled: “Želel sem si evropski način življenja, pa mi je bilo čisto vseeno, ali bi spoznal Španko ali Slovenko. Potem sem srečal Kamničanko, zdaj imava dva otroka.”
“V ZDA nimamo nič takega, kot je Bled, ki je čaroben za Američane. Ljubljana pa tudi … takoj sem opazil Plečnikovo arhitekturo, bolj je opazen kot Gaudi v Barceloni.”
Charney v svoji navdušenosti nad našo državo zveni kot novi Vodnik: “Slovenci po navadi ne mislijo, da živijo v najboljši državi na svetu, a jaz mislim resno – lepa je in ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo. Nisem našel boljše na vsem svetu. Zakaj pa je tukaj toliko nerganja? Trava je vedno bolj zelena pri sosedu! Je pa res, da je težko najti službo in dobro plačilo. V ZDA je lažje, tudi plača je čisto drugačna.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija dobro razmerje med ceno in kakovostjo
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Njegova domovina so Združene države Amerike, mama je bila profesorica francoščine, oče psihiater in profesor, dobršen del življenja je preživel v mestu New Haven.
“New Haven je malo mesto, okrog 150 tisoč ljudi. Prvi hamburgerji naj bi bili od tam in tudi najboljša pica. Lahko bi živel tudi tam.”
V umetnostno zgodovino ga ni zaneslo slučajno, pravzaprav je tja zašel po nekaj poskusih, odbojih in odkrušenih idealih o tem, kaj bi počel. Nekaj pa je bilo vendarle ves čas navzoče: Evropa je bila ljubezen na prvi pogled: “Želel sem si evropski način življenja, pa mi je bilo čisto vseeno, ali bi spoznal Španko ali Slovenko. Potem sem srečal Kamničanko, zdaj imava dva otroka.”
“V ZDA nimamo nič takega, kot je Bled, ki je čaroben za Američane. Ljubljana pa tudi … takoj sem opazil Plečnikovo arhitekturo, bolj je opazen kot Gaudi v Barceloni.”
Charney v svoji navdušenosti nad našo državo zveni kot novi Vodnik: “Slovenci po navadi ne mislijo, da živijo v najboljši državi na svetu, a jaz mislim resno – lepa je in ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo. Nisem našel boljše na vsem svetu. Zakaj pa je tukaj toliko nerganja? Trava je vedno bolj zelena pri sosedu! Je pa res, da je težko najti službo in dobro plačilo. V ZDA je lažje, tudi plača je čisto drugačna.”
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov