Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
"Klobase, zelje ... Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica."
Marta Rojnik je v Slovenijo prišla iz venezuelskih Andov, iz Meride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik, je njen oče po rodu iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav polovico svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi spoznala deželo in osvojila tudi jezik.
“Slovenščina je zame težka zato, ker je čisto nekaj novega. Ker je slovanski jezik, je tudi izgovarjava zelo drugačna. Ampak mi je všeč.”
V Venezueli je na fakulteti za gozdarstvo imela profesorja Slovenca: “Priimek mi je zdajle ušel iz glave. Bil je prijatelj mojega dedka, spoznala sta se še v Caracasu, ko sta bila mlada. Dobro je govoril slovensko, no, poleg njega pa v Meridi ni bilo Slovencev.”
Tukaj je tako predvsem zaradi tečaja slovenščine za tujce, ki ga organizirajo na ljubljanski filozofski fakulteti, Marta pa je dobila štipendijo za Slovence po svetu, s čimer si financira nekajmesečno bivanje pri nas. Mimogrede – z izobrazbo, ki jo bo kmalu imela, bi v Venezueli zaslužila približno sto dolarjev na mesec.
“Če primerjam, je največja razlika v mirnosti in varnosti. V zadnjih treh letih se je varnostno stanje izjemno poslabšalo, kriminala je veliko več, kot ga je bilo. Človek ne more biti miren, ko hodi po ulici, čutiti je stalno napetost.“
Cene v Venezueli so primerljive z evropskimi. Z izjemo nafte, s katero za dober dolar napolnite cel rezervoar, a nafte se pač ne da jesti.
Pravi, da je hrana v Sloveniji zelo drugačna zaradi podnebja: “Klobase, zelje … Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica, a je bila zaradi sestavin, ki smo jih imeli na voljo v Venezueli, vseeno drugačna. Naša tipična venezuelska prehrana je arepa, to je jed, ki je narejena iz koruze. Jemo jo za zajtrk, kosilo in večerjo. No, to pogrešam tukaj.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
"Klobase, zelje ... Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica."
Marta Rojnik je v Slovenijo prišla iz venezuelskih Andov, iz Meride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik, je njen oče po rodu iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav polovico svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi spoznala deželo in osvojila tudi jezik.
“Slovenščina je zame težka zato, ker je čisto nekaj novega. Ker je slovanski jezik, je tudi izgovarjava zelo drugačna. Ampak mi je všeč.”
V Venezueli je na fakulteti za gozdarstvo imela profesorja Slovenca: “Priimek mi je zdajle ušel iz glave. Bil je prijatelj mojega dedka, spoznala sta se še v Caracasu, ko sta bila mlada. Dobro je govoril slovensko, no, poleg njega pa v Meridi ni bilo Slovencev.”
Tukaj je tako predvsem zaradi tečaja slovenščine za tujce, ki ga organizirajo na ljubljanski filozofski fakulteti, Marta pa je dobila štipendijo za Slovence po svetu, s čimer si financira nekajmesečno bivanje pri nas. Mimogrede – z izobrazbo, ki jo bo kmalu imela, bi v Venezueli zaslužila približno sto dolarjev na mesec.
“Če primerjam, je največja razlika v mirnosti in varnosti. V zadnjih treh letih se je varnostno stanje izjemno poslabšalo, kriminala je veliko več, kot ga je bilo. Človek ne more biti miren, ko hodi po ulici, čutiti je stalno napetost.“
Cene v Venezueli so primerljive z evropskimi. Z izjemo nafte, s katero za dober dolar napolnite cel rezervoar, a nafte se pač ne da jesti.
Pravi, da je hrana v Sloveniji zelo drugačna zaradi podnebja: “Klobase, zelje … Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica, a je bila zaradi sestavin, ki smo jih imeli na voljo v Venezueli, vseeno drugačna. Naša tipična venezuelska prehrana je arepa, to je jed, ki je narejena iz koruze. Jemo jo za zajtrk, kosilo in večerjo. No, to pogrešam tukaj.”
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Neveljaven email naslov