Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Neveljaven email naslov