Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov