Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Italijanski novinar Domenico Quirico o tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o “potovanju” po Sredozemskem morju z begunci
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. Delo opravlja še po stari šoli. Ne zanaša se na splet, ampak o stvareh poroča iz prve roke – vedno, ko se zgodi kakšen napad, vojna, kriza, se odpravi v srce zgodbe. Opravlja nevarno delo, pri tem vedno znova tvega glavo, bil je ugrabljen in ni vedel, ali bo še kdaj videl domače. Kljub temu pa ga vedno znova žene v nevarnost.
“Zapor je zame prizor nekih vrat, vrat, ki jih jaz ne morem odpreti. In vrata so predmet, ki pomeni svobodo. Grozno je, saj se ti vseskozi zdi, da čas nikamor ne teče.”
Preživel je, ni ga čakala bridka smrt in še zdaj se sprašuje, s čim si je zaslužil, da tudi njemu niso sodili, kot so sodili – tudi pred kamerami – številnim njegovim kolegom.
“Dogajanje v današnjem času spreminjata dva vetrova, dva svetova. Eden je razvoj islamskega fanatizma, drugi pa so vse te migracije celotnih narodov. Novinarji moramo pripovedovati o teh zgodbah in včasih tudi tvegati.”
V Tuniziji, ki je poleg Libije raj za trgovce z ljudmi, se je vkrcal na čoln. Trgovci so najprej obljubljali veliko ladjo, s katero bodo tisti, ki so za pot zapravili še zadnje prihranke, tudi več tisoč evrov, udobno potovali do Lampeduse. No, z vsakim dnem se je dolžina barke manjšala, na koncu jih je pričakala kruta realnost – v pristanišču je bil privezan čoln, ki jih bo peljal na sever. Dolžina “barčice”: 10 metrov, število potnikov: 113, ur potovanja: 25, minut pogovora: skoraj nič.
“Begunec je čas in prostor. Je nekdo, ki se ne sme navezati na ničesar, saj morda že v trenutku vse, kar je imel rad, zanj ne obstaja več.”
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov