Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov