Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov